MIHELČIČ, Alojzij

Po končani ljudski šoli, v kateri se je učil klavir in glasbeno teorijo pri glasbeniku Martinu Zarniku, ga je veselje do glasbe vodilo v ljubljansko orglarsko šolo, kjer se je pod mentorstvom Antona Foersterja izpopolnil v orglah, klavirju in kompoziciji. Vrsto let je služboval kot orglar in učitelj, med drugimi v Štangi pri Litiji, kjer je bil tudi zborovodja tamkajšnjega zbora, od leta 1903 tudi v Metliki, kjer je postal župan in poslanec belokranjskih občin v kranjskem deželnem zboru. Tam je ustanovil moški, mešani in ženski pevski zbor ter tamburaški zbor. V tem času je tudi postal nadzornik cerkvenega petja in organistov v semiški dekaniji.

V Celju se je naselil leta 1919 in na Bregu ustanovil uspešno veletrgovino z vinom, z uveljavitvijo v poslovnem svetu pa kasneje postal tudi ravnatelj celjske podružnice Vzajemne zavarovalnice. Bil je med vplivnimi člani Slovenske ljudske stranke, novembra 1927 je na tej listi postal župan občine Celje – okolica, leta 1931 pa ga je diktatura odstavila. Po združitvi celjske mestne in okoliške občine leta 1935 ga je banska uprava imenovala za župana, februarja pa je županstvo odložil, ker je postal poslanec celjskega okraja v državnem parlamentu. Leta 1939 je postal prvi podpredsednik jugoslovanske narodne skupščine in član senata Kraljevine Jugoslavije.

Njegov mandat zaznamuje uspešna sanacija nelikvidne celjske Mestne hranilnice in avtobusnega podjetja, izgradnja sodobnega Delavskega doma v mestu in mestnega zavetišča v Medlogu, nadaljevala pa se je tudi regulacija Savinje in drugih celjskih voda. Zaradi povezave mesta z zaledjem je bilo veliko dela opravljenega tudi na objektih oskrbe mesta (plinarna, mestna klavnica) ter na cestni in drugi komunalni infrastrukturi. Bil je spreten politik, v času njegovega županovanja v celjskem občinskem svetu ni prihajalo do razhajanj zaradi političnih ali proceduralnih vprašanj.

Mihelčič je bil dejaven tudi kot odbornik celjske Glasbene matice in Celjskega kulturnega tedna.

Od leta 1931 pa do upokojitve, ko se je preselil v Ljubljano, je bil ravnatelj Vzajemne zavarovalnice.

Vzporedno z gospodarsko in politično je potekala njegova glasbena kariera, saj velja za enega naših najboljših skladateljev liturgične glasbe.

»Bil je človek fine kulture, kot skladatelj pesmi, zlasti cerkvenih, je bil znan v umetniških krogih in v javnosti, bil je tudi spreten politik, ki je preraščal lokalni okvir«, je o njem zapisal celjski zgodovinar in sodobnik Janko Orožen.