Že kot študent je doživel bridko izkušnjo, ko je moral kot avstroogrski vojak na rusko fronto. Tam so ga leta 1915 v Karpatih zajeli Kozaki. V ujetništvu je preživel pet let, doživel boljševiško revolucijo v Murmansku in se preko Odese vrnil domov. Medicino je študiral v Gradcu, Odesi, Zagrebu in Pragi, kjer je leta 1922 diplomiral. Kot Rockefellerjev štipendist, se je kot prvi Slovenec in Jugoslovan Izpopolnjeval na univerzi John Hopkins v Baltimoru v ZDA. Leta 1930 je končal specializacijo iz infektologije v Zagrebu.
Do specializacije je delal v več bolnišnicah tedanje Jugoslavije (Celje, Niši, Ljubljana, Skopje in Zagreb). Leta 1931 je postal primarij Splošne bolnišnice v Ljubljani, kjer je bil tudi vodja infekcijskega oddelka. Veliko je pisal za časnik Slovenec, revijo Zdravje, strokovne revije ter predaval po Sloveniji in Jugoslaviji. Bil je spreten in domiseln organizator, spodbujal je znanstveno delo in znal pri sodelavcih vzbuditi ustvarjalno mišljenje, študioznost in kolegialnost. Kot predsednik Slovenskega zdravniškega društva (1932-36) si je prizadeval za izgradnjo nove bolnišnice v Ljubljani in razširitev Medicinske fakultete. Bil je tudi predsednik Zdravniške zbornice (1936-41). Med drugim je vodil šolo za sestre usmiljenke (Višja gospodinjska šola dr. Kreka).
Bleščečo univerzitetno kariero je prekinila vojna. Kot predstojnik infekcijskega oddelka je zavajal Nemce, da na njegovem oddelku razsaja kužna epidemija in tako rešil življenje 15 ameriškim letalcem, ki jih je novembra 1944 sestrelila nemška protizračna obramba. Maja 1945 se je dr. Meršol s svojo družino umaknil na Koroško. Zaradi odličnega znanja angleščine in zdravniškega slovesa je postal vodja civilnega taborišča za emigrante v Vetrinju. Pri angleški vojaški upravi za Avstrijo in Italijo je dosegel ustavitev prisilne repatriacije jugoslovanskih beguncev, tako da za domobranci v Jugoslavijo in v smrt niso vrnili tudi civilistov. Leta 1949 se je z družino naselil v Clevelandu, kjer se je zaposlil kot zasebni zdravnik splošne medicine, delal pa je tudi v Mestni bolnišnici. Objavljal je prispevke v številnih strokovnih časopisih in bil ugleden član mnogih ameriških zdravniških društev.
Osebnosti od M do Ž, Ljubljana 2008, str. 696
M. Mizerit: Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden, Duhovno življenje 2008, št. 10, str. 242-244
M. Cerar Hull: Spominska plošča dr. Valentinu Meršolu : [na Pristavi v Clevelandu], Ameriška domovina 2005, št. 30, str. 10
I. Hauptman: Dr. Valentinu Meršolu v spomin : ob 60. obletnici vetrinjske tragedije : (na Slovenski pristavi, 7. avgusta 2005), Ameriška domovina 2005, št. 31, str. 13-15
J. Moder: Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden, Celje 2005
J. Moder: Slovenski Mojzes : ob stodesetletnici rojstva dr. Valentina Meršola, Zvon 2004, št. 3 (jun.), str. 68-72
J. Košnjek: Dr. Valentin Meršol, rešitelj slovenskih beguncev : doprsni kip radovljiškega rojaka dr. Valentina Meršola je v soboto v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu odkril njegov sin Tine, Gorenjski glas 2004, št. 45 (8. jun.), str. 6
I. Žajdela: “Prestali smo!” : spominska plošča dr. Meršolu v Vetrinju, Družina 2004, št. 25 (20. jun.), str. 3
Z. Zupanič Slavec: Iz rok v roke, iz roda v rod, Ljubljana 2001, str. 85-88