Foto galéria
Takoj po 2. svetovni vojni sta njena oče Pavel in mati Hermina (r. Vidrih), oba doma z Goč, sledila močnemu valu proletarizacije kmečkega prebivalstva in se naselila v Ajdovščini, vendar je družina ostala tesno povezana z domačo vasjo.
Po osnovni šoli na Gočah (1. in 2. razred) in v Ajdovščini je šolanje nadaljevala na gimnaziji v Novi Gorici. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz slovenskega jezika s književnostjo ter primerjalne književnosti in literarne teorije. Na isti fakulteti je z delom »Proza Cirila Kosmača, Uvod v lingvostilistično analizo«, dosegla naslov magistrica znanosti.
Krajši čas je bila zaposlena v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini. Od 1973 do upokojitve 2007 je na različnih srednjih šolah poučevala slovenščino. Z uspešnim poučevanjem si je pridobila naziv svetnica (leta 1993). Poučevala je tudi na različnih seminarjih in tečajih za odrasle: slovenščino kot drugi/tuji jezik na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter na tečajih v različnih krajih v Italiji ─ Špetru Slovenov, Ronkah in Gorici; tudi po upokojitvi vodi delavnico na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Novi Gorici.
Delo:
Marija Mercina je avtorica publicističnih in strokovno-znanstvenih člankov ter esejev. Je avtorica več spremnih besed h knjigam in objavlja ocene s področja poučevanja, literature in jezikoslovja.Najdemo jo tudi kot urednico in lektorico pri različnih monografijah (npr. Življenje na Kanalskem Kolovratu, Bratje Slovani in Ameriška Slovenka iz Vipavske doline . . .)
Leta 2002 je uredila zbornik Pogovori srca, posvečen Ljubki Šorli. Njena bibliografija na Cobissu obsega (2. 8. 2013) 182 enot. Objavila je več obsežnejših razprav o delu Cirila Kosmača. Leta 2012 je skupaj z Nado Barbarič pripravila publikacijo Esej na maturi 2013.
Pripovedno prozo je začela objavljati sorazmerno pozno, šele od leta 1989, najprej v domači reviji Primorska srečanja, nato v Sodobnosti, Jadranskem koledarju, Fontani in Dialogih itd. Na spletu sta objavljeni kratki prozi Ženska hiša in Darovalka, v elektronski reviji Locutio pa prevod kratke proze Hiša (prevedla Jolka Milič).
Je avtorica dveh radijskih iger: Najdaljša noč, Radio Slovenija, 2009; Obrazi Cirila Kosmača, Radio Trst A, 2012.
Knjige:
Je trden kaj most:Skice iz Nove Gorice (2015)
Primorska zgodba (2014)
Esej na maturi 2013 (2012) (skupaj z Nado Barbarič)
Šolska ura s SSKJ (1994) (3 avtorji)
Ženska hiša (2005)
Proza Cirila Kosmača (2003)
Imena (1992)
Fukljica (1997) (3 avtorji)
Imena (1992)
Marija Mercina je dvakratna prejemnica nagrade, ki jo na Premu podeljuje Društvo primorskih književnikov, in sicer za kratko prozo Ženska hiša in radijsko igro Najdaljša noč. Leta 2011 je na literarnem natečaju Glas ženske v Gorici prejela prvo nagrado za kratko prozo Darovalka.
Leta 2011 je prejela Bevkovo nagrado Mestne občine Nova Gorica kot priznanje “za vsestranski in ustvarjalni prispevek na področju literarnega življenja novogoriškega in širšega Goriškega prostra”.
9. 2. 2015: 1. nagrada Mladike za prozo »Velika dežela«.
16. 11. 2016: 2. nagrada za radijsko igro »Telefončki« na natečaju Radijskega odra Radia Trst a.
13. 2. 2017: 2. nagrada Mladike za prozo »Spletni cvik cvak«.
Podatki so vzeti iz življenjepisa, ki ga je Marija Mercina posredovala po elektronski pošti 11.6.2013 in 01.02.2017
Ostala literatura:
Primorski slovenski biografski leksikon. 20. Snopič, Gorica, 1994
Slovenska književnost 1996,
Enciklopedija Slovenije 1987–2002.
Wikipedija
Osebnosti. Veliki slovenski biografski leksikon. 2009, geslo: Mercina, Marija
Morda vas zanimajo tudi
CESAR, Janez
GRILC, Ludvik
