Rodila se je v Krminu v slovenski delavski primorski družini Furlan, ki se je po prvi svetovni vojni umaknila pred italijanskim fašizmom in se nastanila na Hajdini pri Ptuju. Osnovno šolo je obiskovala na Bregu, nato pa se je izučila pletarske obrti. Službovala je v podjetjih po vsej takratni Kraljevini Jugoslaviji, po vrnitvi na Ptuj pa se je zaposlila v Pletarni, kjer je spoznala svojega moža Albina Megliča. Z dvema otrokoma sta se v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja naselila v hiši na Vičavi pri Ptuju.
Njene težke življenjske preizkušnje (beg pred okupatorjem, trd boj za proletarski kruh) so prispevale k temu, da je v letih pred drugo svetovno vojno delovala v društvih in organizacijah, ki so se borile za pravice delavcev in kmetov (Društvo kmečkih fantov in deklet na Hajdini, sindikat Pletarne, delavsko gibanje Svoboda in kasnejša Vzajemnost), ideja komunizma pa je zanjo predstavljala vizijo prihodnosti. Sredi tridesetih let so se na njenem domu začeli zbirati predvojni komunisti in skojevci, pa tudi drugi somišljeniki, za katere je Olga skupaj z možem izvajala različne naloge. Tako je v okviru organizacije Rdeče pomoči zbirala pomoč za družine partijskih zapornikov in tistih, ki so zaradi partijskega delovanja ostali brez dela; kot kurirka je sodelovala pri širjenju ilegalnega tiska in zbiranju materiala za partijsko tiskarno s ciklostilno tehniko, ki je v letih 1937–1938 delovala tudi v njeni hiši. Leta 1939 so jo zaradi njenega predanega dela izvolili za članico okrožnega komiteja Komunistične partije, ki je bil takrat ustanovljen za ptujsko področje. V začetku druge svetovne vojne je pod okriljem Jožeta Lacka postala aktivna v narodnoosvobodilnem gibanju. Tako je v tajnosti povezovala mnoge ljudi v mestu, zbirala pomoč družinam in partizanom, vozila orožje in ilegalne aktiviste čez Dravo, skrivala ranjence na svojem domu ter pomagala borcem Srednjegoriške-Lackove čete. Po padcu te čete, avgusta 1942 v Mostju, se je z družino za krajši čas umaknila na Koroško. V prepričanju, da je val aretacij že mimo, se je septembra 1942 vrnila. Po izdajstvu so jo skupaj z možem aretirali in odpeljali najprej v ptujske, nato pa v mariborske zapore, kjer so jo 4. novembra 1942 ustrelili. Mož Albin je umrl leta 1943 v Auschwitzu.
Leta 1962 so v njen spomin poimenovali Proizvodno podjetje Olge Meglič Ptuj (1962-1990), v letih 1978–1996 se je po njej imenovala ena izmed krajevnih skupnosti, od leta 1979 naprej pa nosi njeno ime Osnovna šola Olge Meglič na Ptuju.
F. Milošič: Revolucionarka Olga Meglič. V: TV 15, 29. 9. 1983, str. 8.
Olga Meglič. Ptuj, KS Olga Meglič,1982.
Od Osnovne šole Olga Meglič do Olgice. Ptuj, OŠ Olga Meglič, 2008, str. 37.
