Matija BRAVNIČAR

V Gorici je obiskoval učiteljišče in se pri čeških pedagogih, R. Ziki in F. Wirsingu učil violino. Glasbo je najprej študiral pri Karlu Sancinu in Josipu Michlu, osnove kompozicijskih tehnik pa pri Mariju Kogoju, s katerim se je prvič javno predstavil maja 1925. Študij je nadaljeval na ljubljanskem Konservatoriju in ga leta 1932 dokončal pri Slavku Ostercu. Dolga leta je bil član orkestra ljubljanske opere (1919-1945) in upravni direktor Akademije za glasbo (1945-1949), kjer je tudi predaval (1952-1968). Od leta 1949 do 1952 je bil načelnik glasbenega oddelka pri Državni založbi Slovenije, hkrati predsednik Društva slovenskih skladateljev in od leta 1953 do 1957 predsednik Zveze jugoslovanskih skladateljev. Bil je redni član SAZU in eden izmed sourednikov Slovenske glasbene revije. Posvečal se je predvsem simfonični glasbi in markantno posegel v operno umetnost. Slogovno je Bravničar spadal med ekspresioniste, vendar se je izogibal absolutni glasbi. V simfonična dela je vnašal slovenske folklorne elemente. Menil je, da je za slovenske skladatelje nujno, da ustvarjajo “glasbo, ki ima vonj po naši zemlji”.
Poleg Prešernove nagrade, ki jo je leta 1963 prejel za Koncert za violino in orkester, je prejel nagrado Dramatičnega društva za opero Pohujšanje v dolini šentflorjanski, banovinsko nagrado za opero Hlapec Jernej in njegova pravica, prvo nagrado na konkurzu Slovenske filharmonije (1932) za Slavnostno uverturo (Slavicus Hymnus) in prvo nagrado na konkurzu Zveze jugoslovanskih skladateljev za Simfonično antitezo. 6. oktobra 1995 so na Bravničarjevi rojstni hiši v Tolminu slovesno odkrili njegov doprsni kip.