MATIČETOV, Milko

Po končani osnovni šoli se je leta 1929 vpisal na klasično gimnazijo v Koper, kjer je zaključil prvi razred. Leta 1930 se je prepisal v Gorico, kjer je zaključil ostale razrede in leta 1938 tudi maturiral. Tam sta mu pomemben pečat pustila Virgil Šček in Ivo Juvančič, ki sta ga navdušila za slovstveno folkloro v domačem okolju. Že s petnajstimi leti je z ostalimi primorskimi intelektualci (Boris Pahor, Stanko Vuk) zbiral, urejal in objavljal ilegalne knjižne liste, kot so bili Skrivni dijaški list, Gmajna, Pisanice, Brinjevke, Tihe besede, Mladika… K zbiranju ljudskega slovstva je pritegnil tudi mnogo sošolcev.
Po maturi je študiral klasično in moderno filologijo na Univerzi v Padovi (od leta 1983 do 1943). Doktoriral je s folklorno študijo Sežgani in prerojeni človek pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani (leta 1955). Po drugi svetovni vojni se je najprej zaposlil kot kustos pripravnik v Etnografskem muzeju v Ljubljani, od leta 1952 do upokojitve – 1985 – pa je delal na Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU. Tu je bil leta 1975 imenovan za upravnika Inštituta, kjer je to funkcijo opravljal do leta 1985. Bil je na ustanovni skupščini International Society for Folk-Narrative Research v Antwerpnu leta 1952 in na kasnejših znanstvenih srečanjih tega društva. V letih 1956-1959 in 1973-1975 je bil predsednik Slovenskega etnografskega društva. Kot znanstveni svetnik se je upokojil 1. junija 1985. Za svoje delo je prejel več nagrad. 23. aprila 1994 je rezijanska občinska skupčina v Ravanci/Prato Milka Matičetovega soglasno izvolila za častnega občana Rezije.

Že pred drugo svetovno vojno, od leta 1940, je začel zbirati in raziskovati slovensko ljudsko izročilo, posebej se je posvetil ljudskemu pripovedništvu. Tako je osnoval Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi, ki ga je ustanovil v inštitutu. Čeprav je raziskoval celotni slovenski etnični prostor, se je najbolj intenzivno posvečal z obrobnimi pokrajinami (Posočje, Ter, Rezija, Slovenska Istra in Kras, Zgornja Savska dolina in Koroška, Prekmurje in Porabje). S predavanji se je udeleževal na več domačih in mednarodnih etnografskih, slavističnih in romanističnih srečanjih. Še posebej sodeluje s furalnskimi in italijanskimi strokovnjaki v deželi Furlaniji-Julijski krajini in daje pobude na mnogih področjih (kongresi, založniške iniciative, znanstvena raziskovanja).
Kot Milko Matičetov, po hišnem imenu, se je prvič podpisal v rimski reviji Bulgaria leta 1941. Od takrat je napisal nad 300 znanstvenih in strokovnih razprav, esejev, člankov, ocen in poročil v slovenščini, italijanščini, nemščini in srbohrvaščini. Objavljal je pod različnimi psevdonimi: Vane Bilič, Vane Orel, Jape Kruh, Japek. V narodopisju velja danes za enega največjih strokovnjakov v mednarodnem merilu. Ohranil nam je veliko slovenskih pripovedi: skupaj gotovo več kot 3000. Sprva, ko še ni imel magnetofona, jih je zapisoval, od konca petdesetih let naprej pa snemal. Zbiral jih je po vseh slovenskih pokrajinah, predvsem pa v Reziji.