Matevž (Matko) POTOČNIK

Matko Potočnik se je rodil na Koroški Beli, po domače pri Guntarju, očetu Antonu in materi Jožefi. Najprej je obiskoval enorazrednico, nato pa ljudsko šolo nižjo gimnazijo v Kranju. Z obiskovanjem gimnazije je nadaljeval v Ljubljani, maturiral pa je v Beljaku. Na Dunaju je najprej študiral pravo, nato pa filozofijo. Študij je zaključil z doktorsko disertacijo leta 1902. Leto prej je opravil tudi izpite iz zemljepisa in zgodovine kot glavnih predmetov in slovenščine kot stranskega predmeta za srednje šole s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Poročen je bil s koroško Slovensko Julijano Lapuš, s katero je imel sina Milana in hčerki Marico in Nado.

Njegova poklicna pot je bila pedagoško obarvana. Službovanje je konec 19. stoletja začel na gimnaziji v Novem mestu. V letih od 1902 do 1912 je deloval kot profesor na državnem moškem učiteljišču v Mariboru. Bil je velik borec za slovenstvo, zaradi česar je prišlo tudi do nesoglasij v profesorskem zboru. Premeščen je bil na realno gimnazijo v Idriji, kjer je služboval do začetka prve svetovne vojne. Med prvo svetovno vojno je služboval na gimnaziji v Kranju, po letu 1919 pa na I. državni gimnaziji v Ljubljani. Leta 1926 je postal ravnatelj državnega ženskega in čez dva tedna državnega moškega učiteljišča v Mariboru. Upokojil se je 26. junija 1932, a je bil že konec leta reaktiviran kot ravnatelj državnega moškega učiteljišča v Gospiću na Hrvaškem in bil dokončno upokojen 3. maja 1933.

K njegovemu šolskemu delu spadata tudi šolska učbenika s področja zgodovine. Leta 1907 je v Koledarju Družbe sv. Mohorja pod psevdonimom Belan napisal del prispevka z naslovom Nova železnica na Slovenskem. Leta 1909 in 1910 je pri Matici Slovenski izdal knjigo v dveh zvezkih, ki opisuje Koroško, z naslovom Vojvodina Koroška. Leta 1921 pa je za Slovensko matico na zemljevidu Slovensko ozemlje izdelal koroški del.

Zaznamovali sta ga tako njegova rojstna vas, Koroška Bela, kot Koroška. Ko so avgusta 1917 italijanska letala odvrgla zažigalne bombe na Koroško Belo in je požar povzročil veliko gospodarsko škodo ter terjal dve življenji, se je odločil rodni vasi finančno pomagati. Za obnovo svoje vasi se je uspešno trudil pri pokrajinski vladi in bil pri tem uspešen. Prav tako papa je pripomogel  k ohranitvi pravice do ozemlja planine Svečnica nad Koroško Belo. Občani tedanje občine Koroška Bela so se mu leta 1933 za pomoč in ohranitev pravice do ozemlja zahvalili z izvolitvijo za častnega občana. Leta 1968 pa so mu na rojstni hiši postavili spominsko ploščo. Vse življenje pa je bil povezan tudi s Koroško, s katero se je tudi raziskovalno ukvarjal. Poročen je bil s koroško Slovenko, po izgubljenem koroškem plebiscitu leta 1920 pa je pomagal rojakom, ki so pribežali s Koroške v tedanjo Kraljevino SHS. V tem času je o Koroški pisal tudi v Ljubljanskem zvonu, Planinskem vestniku, Jutru, Slovencu, Slovenskem narodu. Zavzemal se je za slovenske pravice ob severni meji.

Po upokojitvi je živel in kmetoval na svoji domačiji v Lescah. Tam so ga še v njegovi pozni starosti obiskovali slovenski zgodovinarji, ki so v svojih raziskavah obravnavali Koroško Hčerka Nada je leta 1968 izročila tedanjemu Tehniškemu muzeju Železarne Jesenice bogato zgodovinsko gradivo in nekaj osebnih predmetov za ureditev spominske sobe.