Matej MERTIK

Osnovno šolo je obiskoval v Ormožu, nato gimnazijo Franca Miklošiča v Ljutomeru ter Srednjo glasbeno in baletno šolo v Mariboru. Zatem se je vpisal na Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) Univerze v Mariboru, kjer je leta 2002 diplomiral. Leta 2007 je z disertacijo Gubanje prostora lastnosti z modelom celičnega avtomata na isti fakulteti tudi doktoriral. Leta 2011 se je vpisal še na študij pozavne na ljubljanski Akademiji za glasbo.

V šolskem letu 2002/2003 je poučeval informatiko na Srednji oblikovni šoli v Mariboru, med letoma 2003 in 2007 pa je bil raziskovalec na mariborskem FERI-ju. V letih 2005 in 2006 je bil vodja projektov v Centru za interdisciplinarne in multidisciplinarne raziskave in študije (CIMRŠ) Univerze v Mariboru. Leta 2007 je bil asistent, kasneje pa tudi predavatelj predmetov s področja informacijskih in računalniških znanosti na Fakulteti za informacijske študije (FIŠ) v Novem mestu. Kot asistent je delal tudi na Fakulteti za uporabne družbene študije (FUDŠ) v Novi Gorici, kot raziskovalni sodelavec pa na Zavodu Biomedicinski Raziskovalni Inštitut (BRIS) v Ljubljani. Sodeloval je v več mednarodnih raziskovalnih projektih. Na Norveškem je v letu 2010 na področju računalniških raziskav sodeloval s konzorcijem Svetovne opere; preučevali so nove smernice v operni umetnosti s pomočjo sodobnih IKT tehnologij. V letih 2014–2016 je raziskoval v CERN-u (Evropska organizacija za jedrske raziskave) v Ženevi, kjer je sodeloval v raziskovalni skupini za električno celovitost in zaščito naprave, ki pripravlja LHC veliki hadronski pospeševalnik na zagon.
Napisal je vrsto znanstvenih člankov in prispevkov ter raziskovalnih poročil. Je soavtor dveh znanstvenih monografij – Informacijska tehnologija: projektno vodenje (2009) in Bayesove mreže in verjetnostno sklepanje (2010), ter urednik in sourednik več konferenčnih zbornikov.

Ob znanstveno-raziskovalnem in predavateljskem delu se je uveljavil tudi kot pisatelj. Leta 2012 je izdal svoj literarni prvenec, znanstvenofantastični roman Kapitan, na Zemlji izginjajo marjetice, leta 2013 potopisno delo Tri srca – Prlekija, leta 2014 literarni potopis po Novi Zelandiji z naslovom Polet nočnega papagaja, leta 2016 pa še zbirko pesmi Likalnik na muhte.

Aktiven je tudi na glasbenem področju. V letih 1998–2003 je bil član opernega orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor in član Mariborske filharmonije, še vedno pa je član ormoške glasbene ska-punk zasedbe Pridigarji.
Je eden izmed ustanoviteljev Kluba prleška akademija, ki si prizadeva združevati doktorje znanosti iz Prlekije za promocijo znanja in vrednot v regiji, od leta 2016 pa je tudi njegov predsednik. Leta 2012 je ustanovil Amato fundacijo za podporo umetnikom, ki trpijo za posledicami možganskih poškodb in bolezni.