Martin HORVAT

Osnovno šolo je končal v Gorišnici, klasično gimnazijo pa v Mariboru. Leta 1931 se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Kasneje je študij nadaljeval v Zagrebu in tam tudi diplomiral (1936).

Na začetku svoje kariere je delal na kirurškem in ginekološkem oddelku Splošne bolnišnice v Mariboru (1937–1940). V začetku leta 1941 je začel opravljati specializacijo iz ortopedije na Medicinski fakulteti v Zagrebu. Po nemški okupaciji Štajerske je bil deportiran v Srbijo. V sodelovanju z Rdečim križem je v Vrnjački Banji organiziral bolniško oskrbo za vojne sirote iz Bosne in Kosova. Po osvoboditvi je nekaj časa delal kot kirurg v vojaški bolnišnici v Mariboru.

Leta 1946 je začel delati v vojaški bolnici za kostno-sklepno tuberkulozo (osteoartikularna tuberkoloza – OAT) v Valdoltri in Ankaranu. Leto kasneje se je z bolnišnično dejavnostjo vred preselil v Rovinj in tam prevzel vodstvo prve dvoletne šole za fizioterapijo. Leta 1948 je zaključil specializacijo iz ortopedije na Medicinski fakulteti v Ljubljani, na Böhlerjevi kliniki Univerze na Dunaju pa opravil še specializacijo iz travmatologije. V letih 1953–1954 se je kot štipendist Svetovne zdravstvene organizacije strokovno izpopolnjeval na več evropskih klinikah (Velika Britanija, Švedska, Francija …) za kostno-sklepno tuberkulozo (OAT), ortopedijo in travmatologijo.

Leta 1949 si je pridobil naziv primarij in postal direktor Zveznega inštituta za OAT v Rovinju (od leta 1971 Bolnica za ortopedsko kirurgijo in rehabilitacijo). Funkcijo direktorja bolnice, ki od leta 1973 nosi njegovo ime, je opravljal vse do svoje smrti (1972). Zraven vodenja rovinjske bolnišnice je ustanovil šolo za medicinske sestre ortopedske smeri, stalno dvoletno šolo za bolničarje ter organiziral preventivno-ortopedsko službo na področju zahodne Istre z namenom zgodnjega odkrivanja bolezni kostno-sklepnega sistema. Zaslužen je tudi za ustanovitev mednarodnega centra za rehabilitacijo paraplegikov v Rovinju in razvoj zdravstvenega turizma v Istri.

Ukvarjal se je z zgodnjo diagnostiko in zdravljenjem OAT. Bil je začetnik aktivne kirurške terapije te bolezni in eden izmed pionirjev sodobne ortopedske kirurgije ter OAT travmatologije. Je avtor originalne metode kirurškega zdravljenja psevdoartroze. Posvečal se je tudi preučevanju zgodovine medicine, še posebej ortopedije in kirurgije v Istri. Ukvarjal se je tudi s športno medicino in preučeval vpliv telesne aktivnosti na lokomotorni sistem.

Kot avtor znanstvenih prispevkov je sodeloval na mnogih mednarodnih kongresih ortopedov in travmatologov (Jugoslavija, Nemčija, Avstrija, Italija, Švica). Svoja znanstvena dela je objavljal v številnih zbornikih in uglednih strokovnih revijah, kot so Zdravstveni vestnik (Ljubljana), Tuberkuloza, Medicinski glasnik, Wiener medizinische Wochenschrift, Medicina, Acta chirurgica Jugoslavica, Acta historica medicinae, pharmaciae, veterinae idr. Kot strokovnjak je predaval na podiplomskem študiju Medicinske fakultete v Beogradu in na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani. S svojim znanstvenim delom je ime jugoslovanske ortopedije ponesel v svet.

Zraven zdravniške službe je opravljal tudi druge pomembne funkcije. V petdesetih letih je bil občinski svetnik v Rovinju in predsednik Sveta za socialno in zdravstveno oskrbo. Bil je član hrvaškega Zveznega odbora za boj proti tuberkulozi. V šestdesetih letih je deloval tudi kot član socialno-zdravstvenega sveta hrvaškega sabora.