Marjan KOZINA

Rodil se je 3. junija 1907 v Novem mestu (vnuk Jurija in nečak Pavla Kozine), umrl 19. junija 1966 prav tam. Študiral je na univerzi in konservatoriju v Ljubljani; na Akademiji za glasbo in gledališko umetnost na Dunaju je leta 1930 diplomiral iz kompozicije (J. Marx), na mojstrski šoli GA v Pragi leta 1931 je končal študij dirigiranja (N. Malko), leta 1932 pa kompozicije (J. Suk).

Po vrnitvi je krajši čas delal v zagrebški in ljubljanski Operi (1932-1934), nato vodil šolo, zbor in orkester GM v Mariboru (1934-1939) ter oblikoval bogate koncertne sezone. V letih 1940-43 je bil docent na Glasbeni Akademiji v Beogradu, nato se je vrnil v Novo mesto, od koder je po kapitulaciji Italije septembra 1943 odšel v partizane; tu je bil dejaven na kulturnem in glasbenem področju. Po vojni je spet poučeval na GA v Beogradu (1945-1947), postal upravnik novoustanovljene SF v Ljubljani (1948-1950) in profesor na AG (1951-1960). L. 1953 je bil izbran za rednega člana SAZU-ja. Ustvarjal je vokalno-instrumentalno glasbo; razvil je muzikalno polno, na tradicijo oprto, vendar s sodobnejšimi kompozicijskimi prijemi obogateno glasbeno govorico. Za njegova dela sta značilna veliko tehnično znanje in samoniklost. Praške študije je končal s Suito za orkester, ki jo je istega leta izvedel orkester praškega radia. V Mariboru je nastalo njegovo prvo odrsko delo, radiofonska opereta Majda. Izvedel jo je šele l. 2002 Novomeški simfonični orkester v Novem mestu.

Prvo večje Kozinovo ustvarjalno obdobje se je začelo v Beogradu (Balade Petrice Kerempuha, Štiri kitajske miniature, Oreh, Lepa Vida, Našo barko zamelo je); tu je začel komponirati opero Ekvinokcij, ki so jo prvič izvedli l. 1946 v ljubljanski Operi. V partizanih je v obdobju 1943 1944 napisal več samospevov (Srečanje, Pomladna romanca, Težak, grenak je čas) in zborovskih skladb. L. 1946 je začel pisati Simfonijo, ki predstavlja ciklus 4 simfoničnih pesnitev z naslovi Ilova gora, Padlim, Bela krajina, Proti morju. Kot celota je bila izvedena šele l. 1967. Kozina je avtor glasbe za prvi povojni slovenski igrani Na svoji zemlji režiserja F. Štiglica (1948); napisal je tudi glasbo za filma Kekec J. Galeta, Dolina miru F. Štiglica idr. L. 1956 je nastala kantata Tlaka na besedilo A. Aškerca, l. 1959 simfonična pesnitev Davnina kot prvi del cikla simfoničnih pesnitev o Novem mestu, ki ga zaradi bolezni ni končal. Vmes je nastal balet Gorjanske bajke (1961) ter več zborovskih skladb.

Posvečal se je tudi pisanju (ABC glasbe, 1957, Svet operne glasbe, 1962) in prevajanju, zlasti na področju glasbene teorije in estetike, obravnaval je vlogi umetnosti in umetnika v sodobni družbi, pisal je tudi potopise, kritike, polemične sestavke ter poljudno-strokovne spise.

Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, leta 1956 Trdinovo nagrado. Po njem se imenuje tudi ulica v Novem mestu.