MARINŠEK, Marjan

Gimnazijo je obiskoval v Celju. Pravno fakulteto je končal v Ljubljani. Prva zaposlitev Marjana Marinška je bila v železarni Štore, leta 1968 pa se je z družino preselil v Velenje in se zaposlil v Gorenju, kjer je bil prvi pravnik podjetja. Kmalu je zasedel tudi mesto tajnika na velenjski Mestni občini. Leta 1976 je postal direktor Kulturnega centra Ivana Napotnika v Velenju, kjer je v vseh enotah zavoda: v  muzeju, galeriji, knjižnici in kulturnem domu, povezoval kulturo Šaleške doline. Po desetih letih vodenja kulturnega centra je v isti organizaciji nastopil mesto vodje prireditvene dejavnosti, kar je uspešno opravljal vse do upokojitve. V treh desetletjih dela v kulturi je organiziral številne dogodke, razstave, koncerte na katere je vabil priznane umetnike. Vodil je poletne kulturne prireditve, pričel s Citrarskim festivalom, Dobrodelnim bolerom ter kot avtor in urednik sodeloval pri založniških projektih kulturnega centra in občine.

Marjan Marinšek je prijateljeval s švedsko pisateljico Astrid Lindgren, ki jo je prvič srečal leta 1989 in napisal njeno biografijo. Lik Pike Nogavičke je pripeljal v Velenje. Na več kot dvestotih šolah je gostoval s predstavo Kako je nastala Pika Nogavička. Ustanovil je največji slovenski otroški festival Pikin festival v Velenju, kjer je sodeloval kot pobudnik, organizator in igralec.

Že kot mladostnik se je navdušil nad zbiranjem filmskih listov in fotografij igralcev ter pevcev s celega sveta. Postal je strasten zbiratelj več različnih konjičkov in svoje zbirke predstavljal na številnih razstavah. Ohranil več kot 400 prvih tiskov in 59 originalov Gasparijevih razglednic. Leta 1986 je prvič razstavil svojo zbirko razglednic, ki ji je sledilo še 52 razstav po slovenskih knjižnicah in galerijah ter skupaj z Ivanom Sivcem izdal knjigo Slovenska pravljica Maksima Gasparija. Ustvaril je tudi zbirko starih papirnatih jaslic, ki so jih nekoč postavljali v slovenskih kmečkih domovih. Zbiral je knjige o Piki Nogavički jih razstavljal in tudi prevajal. V različnih časopisih je objavil več kot 350 prispevkov, prevedel sedem knjig o Piki Nogavički in napisal dvanajst avtorskih del z različnimi vsebinami, ter uredil vrsto likovnih monografij in katalogov. Pisateljevanje mu je odprlo pot v Društvo slovenskih pisateljev. Edini v Sloveniji in eden redkih na svetu se je domislil zbiranja Prvih beril. Njegova obsežna zbirka prvih beril s celega sveta, ki jo danes hrani Knjižnica Velenje, šteje več kot tisoč izvodov. Poleg prvih beril pa je Marinšek zbiral tudi staro šolsko opremo s katero je v šolah postavljal učilnico iz časov, ko je šola nastala in v njej z otroki iz šole predstavljal, kako je pouk potekal nekoč, sam pa pri tem odigral strogega nadučitelja.

Igranja na citre se je naučil kot dijak, kasneje pa je ustanovil nekaj glasbenih skupin, ki so ohranjale igranje na to glasbilo in ljudsko pesem. S triom Moj dom je gostoval po Evropi, Severni in Južni Ameriki, ter Avstraliji. S Šaleškimi predicami pa pripravljal dragocene koncerte ljudske glasbe po Sloveniji. Njegovo zbirko starih slovenskih citer krasijo bordunske, violinske, harfne in številne druge citre. Bil je med ustanovitelji Citrarskega društva Slovenije in njegov častni član. V Velenju je ustanovil Citrarski festival, na tamkajšnji Univerzi za tretje življenjsko obdobje pa je citre tudi poučeval.

Zadnjih dvajset let se je vračal v rodno Kozje ter tam skrbel za kulturna dogajanja in prepoznavnost rojstnega kraja. V Knjižnici Kozje je od leta 2008 vodil Čitalniške večere z znanimi Slovenci. Za otroke je pripravljal Zmajčkov abonma z lutkovnimi predstavami. Zbiral je fotografsko in dokumentarno gradivo s Kozjanskega in spodbujal pri obnovi kulturnih spomenikov ter ohranjanju kulturne dediščine. Ob 200. obletnici šolstva v Kozjem je v stavbi, kjer je leta 1805 začela delovati prva šola, postavil muzejski šolski razred Šola moje mame. Sodeloval je pri dobrodelnih koncertih in razstavah, prirejal Večere pod Češnjo v Podsredi in organiziral proslave ob kulturnem dnevu v Velbani gorci. Pisal je knjige, ki pričajo o življenju ljudi na Kozjanskem ter redno objavljal domoznanske prispevke v občinskem glasilu Zmajev glas. Čeprav je že od konca šestdesetih let živel v Velenju, kjer je na kulturnem področju prav tako zapustil velike sledi, je svojemu rojstnemu kraju ostal vedno zvest.