Marija SAJE

Bila je druga od štirih otrok železničarja Jakoba Sajeta in njegove tretje žene Marije, rojene Inglič. Njena brata sta bila Baldomir in Radoslav Saje, oba mornariška častnika. Po otvoritvi belokranjske železnice leta 1914 se je družina preselila v Semič, kjer je oče postal postajenačelnik. Po koncu prve svetovne vojne se je ovdovela mati z otroki vrnila v Novo mesto, kjer je Marija leta 1929 maturirala. Nato se je posvetila študiju romanistike na Univerzi v Ljubljani (1929–1933) ter se izpopolnjevala v Parizu.

Po študiju, med katerim se je preživljala z inštrukcijami, se je zaposlila na gimnaziji v Mariboru, kjer so jo gestapovci v začetku vojne zaprli ter nato deportirali v Srbijo. Sprva je tam delala kot služkinja, nato je konec leta 1941 začela poučevati na gimnaziji v Jagodini, naslednje leto pa na gimnaziji v Kraljevu, kjer je  učila do konca šol. leta 1944/1945. Leto dni je nato učila francoščino ter slovenščino na novomeški gimnaziji. Po vojni je namreč dosegla, da je bil pouk francoščine vključen v gimnazijski program na državni ravni. Po poučevanju v rodnem mestu je poleg poučevanja prevzela tudi ravnateljske posle na  gimnaziji v Črnomlju, zatem v Mostah v Ljubljani (1950–56), nato je učila na takratni VI. gimnaziji v Šubičevi ulici (1956–58), Klasični gimnaziji (1958–59) in nazadnje, do leta 1977, na II. gimnaziji, danes gimnaziji Ivana Cankarja v Ljubljani.

Več let je pomagala tudi lektoratu francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Znani ter odmevni so bili njeni francoski dijaški gledališki krožki, s katerimi je gostovala tudi v širši takratni državi (v 25 letih petindvajset dramskih uprizoritev francoskih ter tudi slovenskih del). Po upokojitvi se je posvetila študiju umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Z Novim mestom je bila v kulturno-znanstvenem smislu tesneje povezana v osemdesetih letih 20. stoletja ob pripravi retrospektivne razstave Dolenjskega muzeja o novomeškem slikarju in gimnazijskem profesorju Josipu Germu. O svojem nekdanjem učitelju risanja je napisala pedagoško in sociološko študijo ter o njem ustvarila gradivo za nadaljnje raziskave. Sodelovala je z romanisti novomeške gimnazije in se seznanjala z aktualnim dogajanjem na Dolenjskem. Vseskozi Zadnjih osemnajst let svojega življenja je poučevala na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. O njenem življenju, strokovnem delu in spominih nanjo je leta 2012 izšla knjiga z naslovom Hommage profesorici Mariji Saje.