Maksim SEDEJ

Otroška leta je Maksim preživel med rudarskimi otroki v Vestfaliji, kamor je njegov oče z družino šel za zaslužkom. Po začetku vojne so se vrnili domov. Sedej je obiskoval srednjo tehnično šolo v Ljubljani med letoma 1923 in 1925. Leta 1928 se je vpisal na umetniško akademijo v Zagrebu in se učil pri profesorjih Vladimirju Beciću, Marinu Tartaglii in Jozu Kljakoviću. Diplomiral je leta 1932, nato se je preselil v Ljubljano in začel razstavljati. Skupaj z Zdenkom Kalinom in Nikolajem Pirnatom je ustanovil klub “Neodvisni”, ki je nastal zaradi velike želje umetnikov, da obiščejo Pariz. Ta želja se jim je uresničila. Sedej je veliko razstavljal in potoval (bienale v Benetkah, Kopenhagen, Trst, Arbon, Lugano, Milano, Sao Paolo, Rio de Janeiro, New Delhi, Zurich, Atene, Solun, Carigrad, Celovec, London, Berlin …), se udeleževal likovnih natečajev in tudi veliko ustvarjal. V letih 1940 in 1954 so bila njegova dela razstavljena na Beneškem bienalu, kjer je predstavljal jugoslovansko umetnost. Od leta 1950 je bil profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Veljal je za enega izmed vodilnih in najbolj razgledanih umetnikov “Neodvisnih” in celotne slovenske moderne, kot tudi najboljšega poznavalca domače in evropske zgodovine umetnosti. Njegova glavna slikarska tehnika je bila olje. Na prvih razstavah v Ljubljani je predstavljal svoja slikarska, grafična in risarska dela, predvsem lesoreze. Pogosto je ilustriral knjige za otroke za Mladinsko knjigo. Njegov stil v ilustraciji je veder, šegav in pisan, kot ustvarjen za dela, namenjena otrokom. Najbolj zanimiva obdobja njegovega razvoja so prva leta rodbinskega portreta, medvojni čas hitrega dozorevanja in na koncu stopnja magičnega realizma. Njegova risarska in grafična dela so imela velik vpliv na napredek splošne domače likovne kulture in so si utrla pot med široke ljudske sloje, še posebej knjižne ilustracije. V letih 1953, 1954 in 1956 je prejel Levstikovo nagrado za ilustracijo. Leta 1967 je dobil Prešernovo nagrado za slikarska dela, razstavljena leta 1966 v Moderni galeriji v Ljubljani. V obrazložitvi so napisali, da je že njegova grafična mapa Predmestje z desetimi linorezi iz leta 1933 bila edinstven dosežek zaradi svoje “umetniške sle, žlahtne poezije in iskrene ljubezni do vsakdanjega človeka…”Po nagradi je Sedej ustvarjal še vrsto let. Umrl je 13. maja 1974 v Ljubljani. Leta 1988 so mu v Žireh postavili doprsni kip, delo kiparja Jakova Brdarja. Leta 1990 je Taras Kermauner v Obzorniku Prešernove družbe pisal o Sedejevih lesorezih Bog v Trbovljah in o pomembnosti Sedejevega pogleda na tedanje življenje. Ob dvajseti obletnici smrti je bil predstavljen v ljubljanski Moderni galeriji z retrospektivno razstavo, ob kateri je bil izdan doslej najizčrpnejši katalog z besedili Brede Ilich Klančnik, Marijana Tršarja in Ivana Sedeja ter z zbrano bibliografijo o ustvarjalcu. Umetnostni zgodovinar Milček Komelj je ob razstavi o njegovem delu zapisal: “Vsemu, kar je naslikal, je nadel pridih ljubeznive slovesnosti, prisrčne zbranosti in nedeljske prazničnosti, življenjskega zavetja in zasanjane tišine”.