Majda PETERLIN

Osnovno šolo je obiskovala v Šentrupertu, nato pa se zaradi pomanjkanja denarja v družini s šestimi otroki ni mogla vpisati na gimnazijo. Njen oče Ignacij Peterlin je bil pek in je imel v Šentrupertu pekarno, zato so jo v vasi klicali Pekova Majda. Njena mladost je bila zaznamovana z vojno, pri sedemnajstih letih se je pridružila partizanom in bila družbeno-politično dejavna vse do konca vojne. Po vzoru pesnika Mateja Bora si je nadela ilegalno partizansko ime Vida Brst, ki se je po napačnem zapisu spremenilo v Brest in tako ostalo. Po končani vojni je najprej štiri leta delala kot novinarka pri časopisu Ljudska pravica, dve leti je bila urednica revije Ciciban. V letih 1951–1952 je opravila učiteljske izpite na učiteljišču v Mariboru in postala učiteljica – osem let je poučevala v Dolu pri Ljubljani, štiri leta v Tuhinju, nato v Ljubljani.

Svojo ustvarjalno pot je pričela kot pesnica že v osnovni šoli, ko so ji v otroškem kotičku Slovenca natisnili nekaj njenih pesmic, med drugo svetovno vojno, leta 1942, pa so v partizanski Naši ženi objavili njeno prvo partizansko pesem. Že v mladosti je rada pisala tudi igre in jih uprizarjala za domačine, med vojno pa je pisala propagandne enodejanke in otroške partizanske pesmi, kot sta npr. Tonček je prišel in Mi smo slovenski pionirji, precej jih je bilo tudi uglasbenih. Njene pesmi so bile spremljevalke v narodnoosvobodilnem boju, se širile mes borci, recitirali so jih na mitingih in tiskali v vojaških glasilih. Med vojno sta bili v partizanski tiskarni na ciklostilu natisnjeni tudi dve njeni pesniški zbirki, po vojni, leta 1947, pa je izšla njena prva tiskana pesniška zbirka z naslovom Pesmi Vide Brestove, s čimer je postala še bolj prepoznavna kot partizanska pesnica, nato pa je za javnost kot pesnica utihnila.

Poslej je pisala zlasti prozo pa tudi pesmi za otroke, pri čemer je snov črpala iz narodnoosvobodilnega boja, iz lastnega dela z otroki in materinske vloge sinu Stanku: Mihčeve pesmi (1951), Orehovo leto (1955), Veliki čarovnik Ujtata (1974, 1995) idr. Kot ena najbolj prepoznavnih povojnih mladinskih pisateljev je mnogo gostovala v slovenskih šolah ter motivirala učence za branje slovenske književnosti. Za avtobiografsko mladinsko pripoved Majhen človek na veliki poti je leta 1985 prejela Levstikovo nagrado.

Postumno je leta 1995, ob 70. obletnici rojstva in deseti obletnici njene smrti, izšel izbor triindvajsetih osebnoizpovednih lirskih pesmi Vide Brest z naslovom Tiho, tiho, srce. Pesmi so nastale okrog leta 1950 in so del njene zapuščine, ki se je ohranila v Osnovni šoli dr. Pavla Lunačka v Šentrupertu; uredil jih je pesnik Ivan Minatti, ilustriral pa slikar Lucijan Reščič.

Vida Brest, s pravim imenom Majda Peterlin, se je pogosto vračala v rodni Šentrupert, kjer je tudi pokopana. Leta 2015 je bila na njeni rojstni hiši (sedanji Kraševčevi hiši v Šentrupertu) odkrita njena spominska plošča.