MAHNIČ, Anton (Antun)

Anton Mahnič, pisatelj, katol. kulturni filozof, škof, r. v Kobdilju (župn. Štanjel) na Krasu. Gimn. in bogoslovje je dovršil v Gorici (1863–75), ord. 1874. Od okt. 1875 do sept. 1891 je bil prefekt, potem do 1895 ravnatelj v deškem semenišču v Gorici; tu se je pripravljal na teol. doktorat in bil obenem vpisan na dunajski univerzi, 11. maja 1881 na Dunaju prom. za dr. theol.; 20. sept. 1880 suplent, 29. jul. 1881 defin. prof. bibličnih ved nove zaveze na bogosl. učilišču v Gorici do imenovanja za škofa; nov. 1884 je prevzel uredništvo škof. lista Folium Periodicum, bil 1889–90 pet mesecev urednik Soče, jul. 1888 začel izdajati Rimskega Katolika (8 letn. 1888—96); 22. nov. 1896 je bil imenovan za škofa na Krku, 7. febr. 1897 v Gor. konsekr., 27. marca na Krku vstoličen; ko je po svetovni vojni ital. armada Krk zasedla, je bil 4. apr. 1919 deportiran v Italijo, 10. marca 1920 se vrnil težko bolan na Krk, se šel zdravit na Hrvatsko, kjer je umrl.

M. je že kot drugošolec (1865) zasnoval list »Vrt«, ki ga je sam pisal in zalagal s poezijo in prozo. Javno se je oglasil šele 1881 v Kresu s črtico »Kako je oče Kobencelj na Dunaj kraški sir nosil«, v goriškem Folium Periodicum pa z latinskimi vzgojeslovnimi pismi »Paedagogica« (1881–9 v 2 serijah 65 pisem). Obravnaval je v njih vzgojna in šolska vprašanja; obsodil že tudi Stritarjev pesimizem. Poleg teh pisem je priobčil v Fol. Period. do 1895 vrsto drugih latinskih razprav verske, asketične, vzgojne in dušnopastirske vsebine, tudi nekaj načelno političnih člankov. Ti spisi, pisani v klasični latinščini, po Slovenskem niso vzbudili posebne pozornosti. Tudi slovenska satirična povest »Indija Komandija«, naperjena zoper moderno filozofijo in zoper Stritarja (S 1884, št. 26–38), je ostala brez vtisa. Vse drugače pa je bilo s pogovori »Dvanajst večerov« (S 1884). V teh pogovorih je proti (umetnostnemu) skepticizmu razvil svoje estetične nazore: o metafizični trojici resničnega, dobrega in lepega, da ni nič dobro, kar ni resnično, in nič lepo, kar ni resnično in dobro; da je namen umetnosti »dvigati« in »kazati višje ideje v vzornih podobah«, vsekako pa ničesar ne izražati, kar bi bilo »krščanstvu nasprotno«, ker je krščanstvo resnica. V letih 1885 in 1886 je napisal drugo povest »Zadnji samotar«, satiro na jožefinstvo in židovsko masonstvo, in izdal 1887 »Dvanajst večerov« v ponatisku. Sklenil je izdajati Rimski katolik (v nad. RK). Posvetil je RK »razodeti resnici, katere nezmotljiva učiteljica je rimska stolica«; branil da bo rimsko-kat. vero slov. ljudstva zoper krive nauke, in ker je naravno spoznanje podlaga verskemu, zato bo obravnaval tudi znanstvena, predvsem filozofska vprašanja, ki so kakorkoli z vero v zvezi. To je bil program, ki je M.-u začrtal delo za vso dobo njegovega bivanja na Slovenskem, torej do konca 1896.

Že po RK je dobil M. stik tudi s Hrvatsko (prim. RK VI, 112 sl., 248 sl.; VII in VIII »iz hrv. slovstva«), 1891 tudi potoval po Hrvatski (obiskal tudi Strossmayerja; prim. RK III, 355 sl.), a ko je 1897 postal hrvatski biskup, je vse svoje delovanje posvetil Hrvatski. Kulturni program mu je bil načelno isti (le da ga je moral kot škof idejno in praktično razširiti), metoda ista. Že 1903 je ustanovil po vzorcu RK Hrv. Stražo, ki ji je bil glavni pisec. Začel je z literaturo. Zlasti v I. in II. letn. je cela vrsta člankov, ki je z njimi načelno-kritično posegel v hrvatsko književnost in vprav kakor nekdaj pri nas Stritarja in Aškerca obdelal n. pr. Kranjčevića in Tresića-Pavičića. Z isto neizprosno logiko je tudi začel zasledovati liberalizem in katoliški liberalizem v politiki in v vsem javnem življenju hrvatskega naroda (obzoraštvo, radičevstvo, husitizem, interkonfesionalizem, sinkretizem, reformni katolicizem. Kot škof na Kvarnerskih otokih je moral M. tudi dejavno posegati v ljudsko življenje.

Začel je vzpodbujati duhovnike, da so prevzemali šole, prirejali analfabetske tečaje; ustanovil je list »Pučki Prijatelj« za gospodarsko naobrazbo ljudstva, priredil s pomočjo dr. Kreka zadružni tečaj, pošiljal darovitejše mladeniče v zadružne šole v Pulj in Lj., snoval po duhovnikih zadruge, trudil se je za hrvatsko brodarsko društvo; ustanavljal za dijake v Pazinu konvikt.

Ko so Italijani z vladno pomočjo izrivali hrvatski jezik iz šol, je započel M. 1904 v Trstu in na Dunaju odločno borbo za hrvatski pouk kršč. nauka, zagrozil celo z izobčenjem tistim učiteljem, ki bi namesto iz šole izgnanih veroučiteljev prevzeli verski pouk v italijanščini, dokler ni 1908 s svojimi zahtevami prodrl. Prav tako odločno je stal na braniku za glagolico. V RK se je nekdaj boril zoper tiste, ki so jo hoteli, po njegovem mnenju iz razkolnih teženj, uvesti v cerkev na Slovenskem, sedaj se je z isto odločnostjo boril v Trstu in v Rimu zoper avstr. vlado in Italijane, ki so jo hoteli iz cerkve na Kvarnerskih otokih izriniti, ker je spoznal, da imajo te cerkve pravico do nje. Da bi to narodno svetinjo bolje ohranil, je 1902 ustanovil Staroslov. akademijo, ki naj bi proučevala glagolico, izdajala tekste in širila nje znanje. Zanjo in za liste, ki jih je nameraval izdajati (Hrv. Str., Pučki Prijatelj, Eucharistia in dr.), je ustanovil tudi tiskarno »Kurykta« (po starinskem imenu otoka Krk). Ko je sinila ideja Jugoslavije, je takoj podpisal majniško deklaracijo in v vrsti člankov v Novinah dokazoval, da proti nemškemu imperializmu za južne Slovane ni druge rešitve.

Ko je Italija zasedla otoke, je napisal podadmiralu Cagniju odločen protest, ker se je ital. oblast vtikala v cerkvene razmere; posledica je bila, da so ga zvijačno zvabili na ladjo in deportirali v Italijo. Ko se je fizično strt vrnil v domovino, je pripravljal še za tisk večji spis, ki ga je napisal ob koncu svetovne vojne, »Na raskršću dvaju doba«. To je nekaka jezgra filozofsko-kulturnih člankov iz RK in Hrv. Straže: s svojo svojsko elementarnostjo opisuje logični razvoj idej v evropski zgodovini od reformacije, razvoj radikalizma in liberalizma na eni strani, razvoj katoliškega preporoda na drugi strani, a pred dokončanjem, glej, božja sodba nad Evropo; svetovna vojna se mu zdi le prvo dejanje te tragedije; splošna konflagracija da bo segla še dalje, dokler svet morda ne spozna, da zunaj Cerkve ni rešitve ne poedincem ne človeštvu. Delo je izšlo po M. smrti 1924. Malo pred smrtjo, 25. sept. 1920, je napisal svojo oporoko hrv.-slov. kat. dijaštvu (Zora-Luč 1921, 113/4) ter končal svoje življenjsko poslanstvo z dejanjem ljubezni do mladine.