MACH, Ernst

Rodil se je 18. febr. 1838 v Turasu na Moravskem, umrl 19. febr. 1916 v Haaru blizu Münchna v Nemčiji. Leta 1858, ko je bil star dvajset let, se je njegova družina preselila z Moravske v Novo mesto oz. na Dolenjsko. Njegov oče Johann (Ivan) Mach, humanist in gojitelj sviloprejke, je leta 1862 kupil graščino na Velikem Slatniku, kjer je Ernst pogosto preživljal počitnice in snoval svoje poskuse.

Po končani gimnaziji se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je študiral matematiko, fiziko in filozofijo. Doktoriral je iz fizike z disertacijo o razelektrenju in indukciji in predaval na več univerzah. Leta 1864 je postal profesor matematike v Gradcu, leta 1866 še profesor fizike, leta 1867 pa je postal profesor eksperimentalne fizike v Pragi. Raziskoval je gibanje teles v zraku, posebno pozornost je namenil potovanju topovskih izstrelkov skozi zrak in dvojnemu poku. S svojimi poskusi je dokazal, da sta bila vzrok neznosnih bojnih ran hitrost izstrelka in oblika zrna, ter pojasnil, da se pok izstrelka sliši dvakrat zaradi preboja zvočnega zidu. Poznana sta Machovo število, pomembno na področjih aerodinamike in hidrodinamike, ter Machovo načelo iz leta 1893 s področja zaznavanja s čutili.

Ernst Mach je bil na dunajski univerzi vzornik 40 let mlajšemu fiziku Albertu Einsteinu, bil pa je tudi sodobnik velikega slovenskega znanstvenika Jožefa Stefana.

Leta 1873 je objavil knjigo o Dopplerjevih optično-akustičnih poskusih. Skupaj s Petrom Salcherjem je v glasilu dunajske akademije v letih od 1887 do 1890 objavil fotografije nadzvočnih balističnih poskusov po slatniških načrtih.

Zaradi bolezni je moral Mach opustiti profesuro na dunajski univerzi. Po upokojitvi je predaval in objavljal strokovne članke. Do konca življenja je obdržal stik z Dolenjsko in rad pomagal Dolenjcem, mdr. tudi novomeškemu gimnazijskemu profesorju Mihaelu Markiču.

Po Machovi družini se imenujeta vzpetina Machov hrib ter Machova učna pot v okolici Velikega Slatnika.