LUNAČEK, Aleksander

Rodil se je v Travniku pri Loškem Potoku, kamor se je sredi 19. stoletja priselil njegov oče Jernej (Bartl) Lunaček s Češke, da bi montiral stroje prvih parnih žag pri nas. Oče se je v Loškem Potoku nato naselil za stalno in si leta 1871 v Glažuti na temeljih nekdanje steklarne uredil lastno žago.

Aleksander se je izšolal za učitelja. Poročil se je z Marijo Tekavčič (1969–1939); v zakonu se jima je rodilo deset otrok, vendar so samo štirje odrasli. Tri leta je služboval v šoli v Srednji vasi pri Bohinju, nato je bil premeščen na Trebelno, leta 1896 pa je nastopil svoje tretje službeno mesto v Šentrupertu na Dolenjskem, kjer je bil celih trideset let šolski upravitelj. Ob prihodu v Šentrupert se je z vso vnemo lotil vrtnarstva, sadjarstva in čebelarstva. Njegov obsežni šolski vrt je slovel kot najlepši v krškem območju (Srez Krško). Vzgojil je na tisoče dreves najboljših sadnih sort, ki so se nato razširile med ljudmi v okolici. Prvi je vpeljal Alberti-Žnidaršičeve panje, ki jih je še po svoje izpopolnil. Velja za začetnika sodobnega čebelarstva v Mirnski dolini v 20. stoletju. Izumil je tudi puško s samostrelom za voluharja.

Kmalu po svojem prihodu je ustanovil Bralno društvo, bil soustanovitelj Ciril-Metodove podružnice, Sokola, Čebelarske podružnice ter Sadjarske in Vrtnarske podružnice. Dvajset let je bil knjigovodja pri Mirnski zadrugi. Bil je odličen učitelj in vzgojitelj ter vzoren predstojnik. Učiteljsko društvo ga je imenovalo za častnega člana. V letih 1908-1930 je objavljal strokovne prispevke v Jutru, Sadjarju in vrtnarju, Slovenskem sadjarju, Slovenskem čebelarju ter Dolenjskih Novicah.

Učitelja sta bila tudi hčerka Anica (1897–1918)  in sin Franci Lunaček (1903–1944). Sin Aleksander (1896-1969) je bil pravnik in prvi borec za zeleno Ljubljano, njegova žena Slava Lunaček, rojena Kristan, pa pediatrinja in začetnica šolske medicine pri nas. Najbolj znan je njegov sin Pavel Lunaček, pionir sodobnega slovenskega porodništva in ginekologije.