Ludvik ERJAVEC

Sprva je bil zaposlen kot železniški uradnik v Kočevju, a so ga 1937. leta na njegovo željo premestili v Kranj. V narodnoosvobodilni boj se je vključil že leta 1941. Leto kasneje so ga pregnali v Nemčijo, kasneje pa v Podklošter, kjer je navezal stike s koroškimi partizani. 1943. leta prideta z ženo Emilijo živet v Stražišče pri Kranju, kjer ostaneta 20 let.

Pred drugo svetovno vojno je v Kranju že delovala ljudska knjižnica Narodne čitalnice. Med vojno je bilo veliko knjig uničenih in izgubljenih. V garderobi Prešernovega gledališča v Kranju so se takoj po vojni začele zbirati knjige z vse Gorenjske. V nekaj mesecih sta skupaj z ženo pregledala zbrano gradivo (okrog 4000 enot) in uspelo jima je pripraviti 1800 enot za izposojo. Okrajni sindikalni svet ga je 1946. leta imenoval za upravnika knjižnice v Kranju. 1948. leta so se pod njegovim vodstvom začele ustanavljati sindikalne in krajevne knjižnice na območju Kranja. Pomagal jim je z nasveti pri urejanju in nabavi knjig. Delo upravnika je opravljal petnajst let in veliko pripomogel k razvoju knjižničarstva na Gorenjskem.

22. julija 1947 je bila ustanovljena Ljudska knjižnica Okrajnega sindikalnega sveta v Kranju. Skrbel je za nabavo in izposojo gradiva ter vodenje evidence. Do leta 1950 je bil edini knjižničar v kranjski knjižnici. Sredi leta 1949 se je knjižnica iz Prešernovega gledališča preselila v Kušlanovo hišo, leto kasneje pa v hišo Mestnega ljudskega odbora. 1959. leta je dobila prostore v preurejenem Sindikalnem domu. Od 1955 do 1956 je pomagal obnoviti krajevni knjižnici v Stražišču in na Primskovem. Takrat je bilo na kranjskem območju 21 krajevnih knjižnic in 3 sindikalne (IBI, Pletenina, Inteks). Zavzemal se je tudi za ustanovitev pionirske knjižnice v Kranju kot samostojne enote.

Ljudska knjižnica v Kranju je konec petdesetih let začela z organizacijo tečajev za knjižničarje iz kranjske, radovljiške in škofjeloške občine, kjer je predaval tudi on. Tečajnike je seznanjal s tehničnim delom pri obdelavi novih knjig, z novo ureditvijo polic po vsebinski razporeditvi ter z načinom izposojanja in vodenja delovne statistike. Bil je pobudnik prostega pristopa do knjig. Kranjska je bila ena prvih knjižnic v Sloveniji, ki je imela že leta 1959 knjige postavljene tako, da so jih obiskovalci lahko sami izbirali.

Leta 1957 ga je Svet za kulturo in prosveto Ljudske republike Slovenije skupaj z osmimi knjižničarji, imenoval v inšpektorsko službo ljudskih knjižnic. Namen inšpektorjev je bil, da ugotovijo stanje slovenskih ljudskih knjižnic, jim nudijo strokovno pomoč in pomagajo pri organizaciji ljudskega knjižničarstva v Sloveniji.

Na njegovo pobudo je bila leta 1960 ustanovljena Osrednja Knjižnica Kranj, ki je združila Ljudsko in Študijsko knjižnico. Osrednja knjižnica Kranj je od leta 1961 do 1965 izdajala revijo Knjižni obveščevalec, kjer je bil v uredniškem odboru in v njej tudi objavljal.

Dolga leta je bil član občinskega odbora Osvobodilne fronte in dobil leta 1955 za to tudi odlikovanje. Več let je bil predsednik Prešernove družbe pri občinskem odboru SZDL in prvi predsednik Delavsko prosvetnega društva Svobode v Stražišču, ki je bil ustanovljen leta 1952. Aktivno je sodeloval tudi v organizaciji Rdečega križa. Od leta 1955 do 1956 je bil predsednik Zveze kulturnih društev v Kranju.

Leta 1960 se je upokojil, nato pa še dve leti delal honorarno kot katalogizator v Študijskem oddelku Osrednje knjižnice Kranj.