Ljudmila POLJANEC

Ko je bila stara štiri leta, se je družina zaradi očetove smrti preselila na Kapelo. Ljudmila je tam končala ljudsko šolo, kasneje pa še nemško dekliško šolo v Gornji Radgoni. Želela si je postati redovnica, vendar se je po dveh letih bivanja pri šolskih sestrah v Mariboru odločila za učiteljišče v Ljubljani, kjer je maturirala. Leto dni je nato poučevala na ljubljanskem Marijanišču, nakar je bila leta 1899 premeščena na domačo Kapelo. Med bivanjem na Kapeli si je vzela študijski dopust in začela študirati slavistiko, germanistiko in pedagogiko na Dunaju. Uspešno je zaključila šest semestrov, kar ji je ob dodatnem strokovnem izpitu leta 1920 omogočilo mesto strokovne učiteljice na drugi dekliški meščanski šoli v Mariboru. Na tej šoli je leta 1927 dokončala svojo službeno dobo. V Mariboru je ostala še do leta 1942, ko se je vrnila na svoje posestvo na Kapeli, kjer je nato živela do smrti. Pokopana je na pokopališču na Kapeli. Spominska plošča je vgrajena na Osnovni šoli Kapela.

Že v času šolanja v Ljubljani je začela objavljati pesmi. Prvo pesem je objavila v Slovenki leta 1897. V tem času je začela objavljati tudi v Domu in svetu. Kasneje pa je postala sodelavka Zvona, ki ga je urejal Anton Aškerc, in Slovana, ki ga je urejal Fran Govekar. Leta 1906 je pri založniku Lavoslavu Schwentnerju izdala zbirko Poezije. Ker pa ni bilo odziva, kakršnega je pričakovala in si ga želela, je vse do konca prve svetovne vojne objavljala le še v periodiki. Ena takšnih objav je bil cikel pesmi Carigrajske vizije v Ljubljanskem zvonu 1908, ki ga je navdihnilo njeno potovanje v Carigrad. Po vojni se je posvetila leposlovju za otroke. Izdajala je otroške pesmi in brošure, namenjene otrokom. Leta 1927 je izdala še lirizirano dramsko besedilo z naslovom Orač na Topoli. Kot njeno zadnje leposlovno delo velja igrica Mati s tremi lirsko-epskimi prizori, ki so jo uprizorili tudi v takratnem mariborskem gledališču. V rokopisu pa je ostal njen poskus dramatizacije Krsta pri Savici. Nekatere njene pesmi kot so npr. Ko so fantje proti vasi šli ali Tam na vrtni gredi so bile uglasbene in so ponarodele.

Leta 2004, ob 130. letnici rojstva, je Občina Radenci ponatisnila njeno zbirko Poezije. Knjigi je dodana spremna beseda Živane Safran.