LEVSTIK, Vladimir (Ciril)

Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Zaključil jo je v 7. razredu leta 1904, ko se je posvetil pisanju in začel uporabljati ime Vladimir, pod katerim je postal znan. Že leta 1906 je odšel v Pariz, kjer je ostal eno leto. Po vrnitvi v domovino je začel pisati za časnik Jutro in Ilustrovani tednik.
Leta 1915 so ga avstrijske oblasti zaradi jugoslovanskih nazorov internirale. Najprej je bil zaprt na Ljubljanskem gradu, nato pa v Mittergrabernu blizu Dunaja. Izpustili so ga leta 1917, vendar se ni smel vrniti v domovino. Zato je do leta 1919, ko je bivša država razpadla, bival v Pragi.
Po vrnitvi v Ljubljano je ustvarjal kot samostojni umetnik, vse bolj pa je bil nezadovoljen z novo nastalo državo Južnih Slovanov. Zaradi te razočaranosti je vstopil v fašistično organizacijo Orjuna, ki je združevala jugoslovanske nacionaliste. V organizaciji je vztrajal do leta 1926, nato pa je iz osebnih razlogov izstopil. Med tem se je spet zaposlil v Jutru, kjer je bil urednik mladinske priloge.
Po letu 1930 je živel v Mozirju. V Litijo je prišel leta 1937, da je bil bližje Ljubljani. Tu je živel do leta 1941. V Litiji je imel na začetku okupacije na proslavi litijskega Sokola govor, v katerem je komentiral takratno nemško politiko. Litijski kulturbundovci so ga prijavili na Gestapo in kot dokaz priložili glasilo »Litijski sokol«, v katerem je bil objavljen izvleček Levstikovega govora. S svojo ženo Frančiško (Franko) Lovrenčič se je umaknil v Ljubljano. S seboj sta uspela vzeti le osebno prtljago. 21. aprila 1941 je Gestapo izropal in uničil njuno stanovanje v Litiji . Uničili so njegovo bogato knjižnico. V to stanovanje se je nato vselil gestapovec Helmut Prasch iz Avstrije, za njim pa gestapovec König iz Nemčije.
Leta 1947 se je preselil v Celje. Tu si je ustvaril dom in nadaljeval svoje delo.