Rudolf Leskovar, slovenski zdravnik in priznan balneolog, je bil po rodu iz Ljubljane. V letih 1914 do 1919 je obiskoval osnovno šolo in nato humanistično gimnazijo v Mariboru, kjer je 1926 maturiral.
Medicino je študiral v tujini – leta 1926 v Münchnu, študij je nato nadaljeval na Dunaju in v Berlinu. Doktoriral je 18. 3. 1933 na Medicinski fakulteti Univerze Friderika Viljema v Berlinu (Friedrich-Wilhelms-Universität Berlin). Po končanem služenju vojaškega roka leta 1934 v Boki Kotorski je opravil preostanek predpisanega staža na porodniško-ženskem oddelku bolnišnice v Ljubljani oziroma na njenem Higienskem zavodu. Nato je opravljal delo zdravnika volonterja na porodniškem oddelku mariborske bolnišnice.
Februarja 1936 prišel v Rogaško Slatino in postal uradni zdraviliški zdravnik (»zdravnik-šef«) banovinskega zdravilišča. To funkcijo je obdržal naslednjih trideset let, z izjemo obdobja druge svetovne vojne, ki jo je sicer preživel v Rogaški Slatini kot zdravnik za socialno zavarovanje, ker je bil za časa vojne odpuščen iz službe uradnega zdraviliškega zdravnika.
Raziskoval je žolčni sistem. V poizkusih na živalih (1939) je odkril delovanje mineralne vode Donat na žolčni sok ter vpliv na mišico Oddijev sfinkter. Že leta 1940 je izvedel holedohomanometrijo, ki se je petnajst let kasneje uveljavila v humani medicini. Raziskoval je učinkovitost zdravljenja s pitjem slatine ter vpliv dietnih kur na ionsko ravnovesje. Objavil je okoli sto strokovnih člankov.
Po njegovi zaslugi so leta 1938 v sklopu novega hotela Slovenski dom uredili Dietično kuhinjo. Po koncu druge svetovne vojne je odprl zasebno zdravniško ordinacijo v prostorih nekdanje zdraviliške čitalnice v Tržaškem domu. Od 1. 4. 1954 do 28. 2. 1955 je bil ravnatelj novoustanovljene Zdraviliške ambulante Rogaška Slatina. Leta 1955 je postal predstojnik novoustanovljenega Zavoda za balneologijo v Rogaški Slatini, dve leti kasneje (1957) pa predsednik novoustanovljene Zveze naravnih zdravilišč Slovenije.
Leta 1960 je bil Rudolf Leskovar imenovan za primarija. Tri leta kasneje (1963) je izšla njegova knjiga Kura v zdravilišču Rogaška Slatina, v kateri je podrobno opisal slatinske vrelce, zdravljenje s kopelmi, fizikalno terapijo, pomen diete, analizo vode ter njeno delovanje na posamezne organe. Leta 1966 je postal izredni profesor za balneologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani.
Leta 1965 je bil pobudnik prenove zdravilišča v Rogaški Slatini, v okviru katere so zajeli nove vrelce in zgradili zdraviliški objekt za terapijo in diagnostiko ter balneoterapijo – stavbo, ki je med domačini poznana pod imenom Terapija.
Zaradi spleta okoliščin je bil leta 1966 predčasno »upokojen«, nakar se je odzval povabilu Balneološkega inštituta Univerze v Münchnu in bavarskega ministrstva za finance, ki je bilo lastnik največjega bavarskega državnega zdravilišča Bad Kissingen, da bi tam ustanovil in vodil sodobno opremljen balneološki raziskovalni inštitut. Prof. Leskovar je po upokojitvi skupaj z ženo Carolo živel v bavarskem mestecu Wasserburg ob Bodenskem jezeru (Nemčija), kjer je 9. oktobra 1989 tudi umrl.
Izbrana bibliografija:
Zdravilišče Rogaška Slatina: kratek zgodovinski pregled razvoja zdravilišča, opis njegovih zdravilnih sredstev s kratko razlago, kako delujejo, splošna navodila, kako jih je treba uporabljati, 1946
Slovenska naravna zdravilišča in njihova razvojna perspektiva, v Celjski zbornik 1961, št. 6, str. 177–216
Kura v zdravilišču Rogaška Slatina, 1963
Ob 300 letnici zdravilišča Rogaška Slatina, 1965
Čoh, A. in Čoh, V. Naravna mineralna voda Donat Mg: ob jubileju stoletnice. Ljubljana: Droga Kolinska, Živilska industrija, 2008.
Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon: A-L. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, str. 617.
Režek, A. Rogaška Slatina: na starih slikah, fotografijah, zemljevidih, spomenikih in kozarcih. Rogaška Slatina: Zdraviliški svet, 1964.
Šusteršič, Z. Leskovar, Rudolf. V: Enciklopedija Slovenije: 6. zvezek: Krek-Marij. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992, str. 140.
