Leopold CIGOJ

Po končani osnovni šoli v Črničah je obiskoval pripravnico in nato gimnazijo v Gorici. Iz slovenskega Alojzijevišča je prestopil v malo semenišče Andreanum in po maturi leta 1905 vstopil v goriško bogoslovje. Njegova življenjska usmerjenost se je pokazala že v zadnjem letniku gimnazije, ko je nadškofa prosil, naj ustanovi dijaško Marijino kongregacijo. Zaradi šibkega zdravja je bil po spregledu Svetega sedeža že 23-leten posvečen v duhovnika. Eno leto je bil kaplan v Dornberku (1909-1910), nakar ga je škof zaradi bolezni poslal za vikarja na Lokve (1910-1916). Zdravje se mu je izboljšalo, sam pa je ozdravitev pripisoval svetogorski Mariji. Sredi prve svetovne vojne je bil leta 1916 imenovan za vikarja v Stomažu na Vipavskem (1916-1925), kjer je ustanovil Marijino družbo, k temu pa je spodbujal tudi druge duhovnike iz okoliških župnij. Leta 1918 je v Svetem Križu (danes Vipavski Križ) organiziral shod Marijinih družb. V Stomažu je ustanovil tudi Katoliško prosvetno društvo, za otroke pa Marijin vrtec.

Svoje življenje je posvetil vzgoji in delu za primorske Slovence v času, ko je bila Primorska priključena Italiji. Bil je aktiven v društvu Zbor svečenikov sv. Pavla, deloval je v Odseku za šolstvo, kjer se je zavzemal za ohranitev verouka v šolah v slovenskem jeziku. Leta 1923 je bil imenovan za škofijskega voditelja Marijih družb in organiziral kar dva škofijska kongresa teh družb. Leta 1925 je postal prefekt v malem semenišču v Gorici, leta 1927 pa spiritual. Tudi v semenišču je ustanovil Marijino družbo in v njej celo vrsto »odsekov« (literarni, vzhodni, misijonski itd.), ki so se razvili v pomembne študijske krožke. Člani krožkov so imeli tedenske sestanke, razpravljali, sestavljali predavanja, ki so jih nato podajali na mesečnih shodih vseh kongreganistov. Po hudi bolezni je leta 1935 umrl. Pokopan je v Malovšah. Na pogrebu so mu pevci zapeli tudi nekaj pesmi v slovenščini, zato so vmes posegli italijanski karabinjerji, zaplenili partiture in pogrebni sprevod razgnali.