Idejni vodja in ustanovitelj obrata Destilacija v Ajdovščini (1945), ki je že kmalu po zagonu proizvodnje omogočal zaslužek velikemu številu prebivalstva Vipavske doline in je po enajstih letih z imenom Fructal predstavljal enega paradnih konjev jugoslovanskega povojnega gospodarstva, je bil Črnovrščan Mirko Lampe.
Bil je najstarejši izmed treh otrok premožnega posestnika, gostilničarja in podjetnika s Črnega Vrha nad Idrijo, Ivana Lampeta in Frančiške (rojene Rudolf). Po končani ljudski šoli je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Gradcu. Kot strojnik v graški tovarni municije se je aprila 1915, ko je Italija stopila v vojno na strani Antante, mobiliziral v avstro-ogrsko vojsko tako, da je ponaredil leto svojega rojstva (letnico 1898 je znižal na 1896), saj za vpoklic še ni bil dovolj star. Ob sprejemu je bil napoten na podoficirski tečaj. Vojno je preživel v Koroškem bataljonu, kjer je kot oficir dočakal njen konec. Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije (1918), se je vrnil domov v Črni Vrh, ki ga je bila medtem že okupirala italijanska vojska. Oktobra ko je general Rudolf Maister Slovence pozval v boj za severno mejo, se je Mirko prostovoljno odzval. Na koroškem so ga dodelili III. avtokoloni v Mariboru. Novembra naslednjega leta, po končanih bojih, se je vrnil domov, kjer ga je italijanska oblast takoj ataretirala. Obtožen srbofilstva je bil deportiran v taborišče v Krmin (Italija). Tam zaprt je ostal vse do maja leta 1920. Po odpustu je še leto dni preživel pod nadzorom policije. V nenehnem konfliktu z italijansko oblastjo je bival na očetovi posesti v Črnem Vrhu, kjer ije delal na družinski žagi do leta 1926, ko so ga Italijani spet aretirali, tokrat zaradi ponarejanja italijanskega denarja. Med sodnim postopkom na sodišču v Hotedršici, kjer je takrat potekala Rapalska meja, je s pomočjo ukane italijanski sodni oblasti pobegnil čez mejo v Kralevino SHS.
V naslednjih treh letih (1926-1929) se je v Srbiji uspešno izmikal italijanski tiralici. S pomočjo lažnih dokumentov in svojim poznavanjem mehanike se je izdajal za strojnika in se preživljal z delom v tovarnah, ki so zahtevala specifična tehniška znanja – v Metalokemiku in v Tovarni radioaparatov v Beogradu. V Zemunu je bil preddelavec v tovarni zrakoplovov Zmaj. Leta 1929 se je zatekel v Luksemburg in se zaposliv v livarni v Esch sur Alzete pri Martenovih pečeh. Tam je ostal do leta 1931, ko se je premaknil v Belgijo, od tam pa v Francijo. Do konca leta 1932 je v tovarni orožja Monufacture d’armes et cycles de Saint-Ettiene v Loari delal kot strojnik – mašinist. V Belgiji in v Franciji se je povsem naključno znašel v proizvodnji, kjer so se ukvarjali z izdelovanjem žganih pijač, predvsem likerjev. Postopki izdelave in ustvarjanje različnih okusov so ga pritegnili in z izkušnjami z destilacijo iz domače žganjekuhe ter osnovnim znanjem kemije z graške gimnazije se je v naslednjih letih razvijal kot praktikant v različnih proizvodnih obratih in tovarnah. Učil se je tudi pri parfumarski industriji. Leta 1934 je v Holandiji prevzel zastopstvo za prodajo likerjev ter drugih žganih pijač na vzhodnem evropskem tržišču. Posel mu je cvetel zaradi iznajdljivosti in zaradi poznavanja vzhodno evropskih jezikov ter tudi nemščine in italijanščine. V istem času (med letoma 1934 in 1937) je imel v Belgiji, v Eisden St. Barbe (Linburg), v najemu kavarno Caffe Metropol. Leta 1938 so Mirka na Poljskem, na področju ki so ga že obvladovale Sovjetske enote, aretirali, in ga zaradi posedovanja italijanskega potnega lista obtožili vohunjenja za Italijo. Po obsodbi je bil premeščen v rusko taborišče znotraj ozemlja Sovjetske zveze, blizu poljske meje, od koder mu je pozimi uspelo pobegnil in spomladi leta 1939 se je preko Poljske prebil do doma. Italijanski oblasti se je sam predal na policijski kvesturi v Trstu, kjer je nato odslužil dve leti zapora. Že v drugič mu je bilo dodeljeno še dodatno leto policijskega nadzora, ki ga je preživljal, del z delom na očetovi žagi doma v Črnem Vrhu ter del kot trgovski pomočnik v Trgovini jestvin in čipk Marije Vončina v Idriji. Leta 1943 je bil osumljen pomoči pri atentatu na lokalnega fašističnega veljaka Saurina in bil ponovno aretiran. Kazen je sprva prestajal v zaporu v Trstu, od koder je bil nato interniran v “Cairo cacio Montenotte” v Savono. Ko so po kapitulaciji Italije, septembra leta 1943, internirance premeščali proti nemškemu okupacijskemu območju, je z vlaka pobegnil in se 2. oktobra 1943 v Zadlogu na Črnovrški planoti pridružil partizanom. V Idrijskemu odredu je postal najprej vodnik, kmalu komandir čete. Po razformiranju odreda je na komandi mesta Čepovan poveljeval Delavskemu bataljonu ter bil v Kalu (Kanal) komandir Partizanske straže (od 2.2. 1944 do 25.4. 1944). Po formiranju Idrijsko Tolminskega odreda je poveljeval njegovi Drugi četi. S tega položaja je bil premeščen k Vojni oblasti IX. korpusa in na Kobariškem vojnem področju je pričel delovati kot referent za nabavo tehničnega materiala, pozneje tudi kot referent za zbiranje vojnega plena na komandi mesta Gorica. Demobiliziral se je z mesta šefa mobilizacijskega odseka vipavskega vojnega področja leta 1945.
Kot civilist je najprej v Kopru sodeloval pri ustanavljanju podjetja Excorado (njegov je bil tonik Excorado). Z Obale se je vrnil v Ajdovščino, kjer je bila takrat ustanovljena prva slovenska narodna vlada in poveljstvo IX. Korpusa je mrzlično iskalo kakršnokoli proizvodno dejavnost, ki bi uspela zaposliti čim več delovne sile in bi tako ljudem vipavske doline omogočila preživetje. Mirko Lampe je predlagal vzpostavitev obrata za destilacijo alkoholnih pijač.
Upoštevajoč svoje strojniško in kemično znanje ter naravne danosti doline, je takoj ko so mu na poveljstvu IX. korpusa prižgali zeleno luč, začel delati. V pomoč je dobil nekaj neizkušenih fantov, a projekt je stekel. Ekipa je uporabila vse, kar jim je uporabnega prišlo pod roke; vsak škaf, ki ga je bilo takrat moč najti – eden je bil pretihotapljen iz Lipice, dvajset hektolitrski železni nemški vojaški kotel, ki so ga imenovali Ušivec, prvotno namenjen oparjanju uši v vojaških oblačilih, so zaradi vpliva železa na okus žganja preoblekli z bakrom in dobili uporabnega za kuhanje prvega brinjevca. Še nekaj opreme, ki so jo nujno rabili za začetek proizvodnega procesa in je drugače ni bilo najti nikjer, je Mirko obratu prodal svoje (mikroskop, še nekaj kotlov… ) Sčasoma je ekipa dobila prostore v opuščenem poslopju nekdanje tekstilne tovarne. V obratu Destilacija so pritekli prvi likerji, ki so se na začetku polnili v steklene posode avtomobilskih akumulatorjev. V naslednjih letih je obrat Destilacija in predelava sadja še nekajkrat zamenjal svoj naziv; iz Pokrajinskega podjetja za izvoz in predelavo sadja, Tovarne likerjev in sadnih sirupov (1949), Flores-sadno predelovalnega obrata Ajdovščina…, se je v drugem desetletju delovanja še zadnjič iz Sadno-likerskega kombinata preimenoval v Fructal. Njegov prvi direktor je postal Mirkov tesen prijatelj, Jože Gačnik.
Že na samem začetku obratovanja so se v Destilaciji ukvarjali z izvozom. Za Rusijo so delali sadno pulpo in trgovali z angleško in ameriško vojsko. Obrat je pod Mirkovim vodstvom proizvajal Pelinkovec, Encijan, Mount Flower, Benedictus, Kimel, Borovnice, Ribez…. Surogatov, ki so bili potrebni za izdelavo likerjev takrat ni bilo. Uporabljali so izključno domače surovine – zelišča domačih nabiralcev in sadje vipavskih pridelovalcev… Izdelovali so tudi že prve sokove, za začetek hruškovega, in sadno pulpo. Oktobra leta 1945 so zasadili svojo prvo jablano.”
Mirko Lampe je v obratu ostal pet let.
Leta 1955 je v Idriji dobil obrtno dovoljenje, pred tem je nekaj let trgoval z alkoholom za Vina Koper. Preden je začel samostojno pot obrtnika, je dva meseca preživel v zaporu v Šempetru pri Novi Gorici. Obtožen je bil nedovoljenega trgovanja z alkoholom. Po prestani zaporni kazni je izstopil iz Zveze komunistov.
Začel je kot sodavičar v vinotoču tedanje partnerice Marije Vončina v Gasi v Idriji (Destilcija Lampe Mirko, Tomšičeva 7, Idrija).
Leta 1964 se je poročil z Gabrijelo Lapajne (rojeno Mikuž), s katero je imel dva sinova- Cirila in Roberta, in obrt je preselil na Gregorčičevo ulico, kjer je za proizvodne namene zgradil stanovanjsko – poslovni objekt (Destilacija Lampe Mirko, proizvodnja močnih alkoholnih pijač in likerjev, Idrija, Gregorčičeva 14). Kmalu je prešel na izdelavo sirupov, pašerete in likerjev, med katerimi je bil najbolj znan Idrijski pelinkovec. Izdeloval je še Amaro, Anič, Hruškov liker, Rum, Kimlovec, Encijan, Fernet in drugo. Z njimi je trgoval do leta 1968, ko je pri svojih sedemdesetih letih obrt zaprl in se upokojil.
Mirko Lampe je bil družaben človek in velik ljubitelj lova. Sodi med ustanovitelje Lovske družine Javornik v Črnem Vrhu nad Idrijo, njen starešina je ostal štiri in dvajset let (1953 – 1977). Aktiven je bil tudi v Kinološki zvezi, kjer je za vzgojo svojih lovskih psov prejel več priznanj in diplom, tako republiških kot državnih. V Črnem Vrhu je sodeloval še pri ustanavljanju Prostovoljnega gasilskega društva, v Idriji, kjer je imel stalno prebivališče, pa je pomagal pri formiranju LD Krekovše.
V sedemindevetdesetem letu starosti je umrl na svojem domu v Idriji, pokopan je v grobnici družine Lampe v rojstnemu Črnemu Vrhu nad Idrijo.
Mirku Lampetu sta bili za njegove dosežke podeljeni dve odlikovanji. Najprej je leta 1949 prejel odlikovanje predsednika FNRJ Josipa Broza-Tita, Orden zaslug za narod III. reda in leta 1953 še odlikovanje Orden za hrabrost.
Za svoje zasluge na lovskem in kinološkem področju je bil večkrat odlikovan: od matične lovske družine, od ZLD Gorica in od Slovenske kinološke zveze.
Lipuš, A. 1995.Bili smo ubogi kot cerkvene miši. V Fructalove novice: Slavnostne novice. št.6, str.7-8
Černigoj, F. 1996. Vzniknil bo od nekod pripovedovalec tvojega življenja:(Ob smrti Mirka Lampeta, enega najstarejših slovenskih lovcev). V Lovec, letnik 79, št.3, str.125
Ustni vir: Ciril Lampe, 2021,
Marija Čuk, 2020.OHRANJENI SPOMINI, AVDIOVIZUALNI ZAPIS ZGODOVINE IDRIJE IN NJENIH PREBIVALCEV. (Online) Dostopno na: (https://www.ohranjeni-spomini.si/pričevalci)(2021)
Avtorici zapisa je o svojem življenju pripovedoval Mirko Lampe med letoma 1980 in 1995.
Ohranjeni prostoročni življenjepisi in dokumentacija (hrani Ciril Lampe)