LAJOVIC, Aleksander

Aleksander Lajovic je šolanje zaključil v Ljubljani in se po diplomi iz kompozicije (1950) in dirigiranja (1951) na Akademiji za glasbo zaposlil na mariborski srednji glasbeni šoli. Tam je med letoma 1952 in 1980 poučeval  harmonijo, kontrapunkt in oblikoslovje, prva leta pa je bil tudi zborovodja. Ker pa mu je bila kompozicija bolj pri srcu kot dirigiranje je že v času študija napisal vrsto skladb za orkester in za solistično instrumentalno glasbo. Aktivno je sodeloval pri Koncertni poslovalnici (od 1952), osnoval je Glasbeno mladino (1965) in občasno pisal tudi kritike koncertov v mariborskem dnevniku Večer ter v Naših razgledih. Po upokojitvi leta 1980 je še honorarno poučeval na Šoli za glasbeno in baletno izobraževanje, od 1984 pa je kot zunanji sodelavec predaval razvoj kompozicijske tehnike na Pedagoški fakulteti. Umrl je v Mariboru v 92 letu starosti.

A­lek­san­dra Lajovica uvrščamo v sku­pino po­voj­ne ge­ne­ra­ci­je slo­ven­skih sklada­te­ljev, ro­je­nih v dvaj­se­tih le­tih, za katere ve­lja ozna­ka “po­zno ozi­ro­ma pos­tro­man­tič­ni tra­di­ci­o­nali­sti“. S svojo glasbo ni nikdar ekspe­ri­men­ti­ral, skladal pa je predvsem instrumentalistično glasbo za klavir in komorne skupine. Sča­so­ma si je izde­lal sa­mos­voj slog, v katerem je mogoče zaznati svo­bod­no tonal­no­st in opi­ra­nje na tra­di­ci­o­nal­ne obli­kov­ne vzor­ce, npr. sta­re ba­ročne obli­ke. V letih poučevanja in tudi kasneje je napisal vrsto pomembnih del kot so razne sonatine in sonate za solistične instrumente in komorne skupine, o katerih so pisali tudi v tujini. Napisal je tudi suito za godala Musica ad morem maiorum, ki je izrazit primer komponirane skladbe po starih baročnih vzorih. Leta 1976 je napisal Passacaglio in fugo za orgle, leta 1980 pa ju je preoblikoval za simfonični orkester z naslovom Ludi kontrapunctici passacaglia et fuga.

Po letu 1990 je komponiral še celo vrsto skladb, samospevov, komornih del za najrazličnejše zasedbe in zbore. Edino njegovo odrsko glasbeno delo pa je balet v enem dejanju Nevsakdanji dan, izveden v mariborskem gledališču v sezoni 1975/76. Hkrati s komponiranjem baleta je za koncertno izvedbo sestavil simfonično suito s petimi stavki. Zadnje svoje delo, Epitaf za klavir, je napisal leta 2004, vse do svoje smrti pa je budno spremljal dogajanje v mariborskem gledališču. Kljub številnim predlogom mariborskih glasbenih strokovnjakov in ustanov za podelitev Glazerjeve nagrade za življenjsko delo in kljub dejstvu, da je močno zaznamoval mariborsko kulturo, mu ta čast do danes še ni bila izkazana.