KURNIK, Vojteh

Vojteh Kurnik je bil rojen v Tržiču, v hiši z domačim imenom pri Rodarju. Mati Katarina je bila služkinja v graščinski kuhinji, oče Fortunat pa je bil izučen kolarske obrti, ampak je delal kot kočijaž pri grofu Radetzkem. Čeprav si je Vojteh zelo želel študirati, se je moral na očetovo zahtevo izučiti kolarstva. Po tedanji navadi se je izpopolnjeval v Celovcu, kjer je obiskoval nedeljsko obrtno šolo ter imel za učitelja profesorja Ahacla, znanega kot mecena in vzgojitelja, zaslužnega za narodno prebujanje koroških Slovencev in zbiranje slovenskih narodnih pesmi. Učitelj je kmalu spoznal Kurnikovo nadarjenost, mu posojal knjige in v njem vzbudil ljubezen do domače vezane besede. Ko se je Kurnik izučil obrti in odslužil vojsko, se je vrnil v Tržič. Nastanil se je v rojstni hiši kot pomočnik pri bratu Fortunatu, ki je po očetovi smrti prevzel domačijo. Tudi Fortunat je bil željan znanja in je imel veliko zbirko knjig. Svojega brata pesnika je vsestransko podpiral in imel največ zaslug, da se niso vse Kurnikove pesmi izgubile. Zanimal se je za vsako njegovo leposlovno drobtinico, za katero je izvedel, in jih vneto zapisoval. Vojteh je svoje verze pisal celo med delom na pooblane deske in jih pozneje prepisoval na papir. Kurnik se je ukvarjal s svojim rokodelstvom, hkrati pa koval resne in šaljive pesmi. Njegovo aktivno sodelovanje v slovenski literarni javnosti se je začelo leta 1852 v Slovenski Bčeli in v Janežičevem Cvetju slovenskeganaroda. Pozneje je do smrti sodeloval v raznih listih, kot so Glasnik, Besednik, Kmetijske in rokodelske novice, Zgodnja Danica, Slovenski Glasnik, Šolski Prijatel, Slovenska Koleda … Nekatere njegove pesmi so bile sprejete tudi v Sketovo Čitanko za nižje gimnazijske razrede. Spoštovali so ga predvsem zaradi stanovskih in zabavljivih pesmi, ki jih je pogosto recitiral na čitalniških veselicah. Kurnika je posebno cenil urednik Novic, Janez Bleiweis. Kurnik je s svojimi »osoljenimi« pesmimi veliko doprinesel k priljubljenosti časnika. Poleg pesnjenja je bil Kurnik znan kot zbiralec pregovorov in narodnih pesmi, ki jih je redno objavljal v raznih časopisih. Njegovo delo sta pohvalno ocenila že Fran Levstik leta 1858 in Josip Marn v Jezičniku leta 1887. Kurnik je bil dvakrat poročen, prvič s Terezijo Zima iz Žabnice, drugič z Ano Schmelzer s Prevalj. Z njo je leta 1864 dobil sinova dvojčka Alberta in Ferdinanda Fortunata. Med letoma 1855-1865 so se pri družini Kurnik zbirali tedanji rodoljubi iz Tržiča in okolice, kot so Ivan Tomšič ter pesnika Hrabroslav Perne in Franc Završnik. Okrog 1859 se je Kurnik preselil v Ljubljano. Njegov prijatelj Matija Hribar ga je toliko časa nagovarjal, da se je zaposlil pri njem, vendar se je Kurnik namesto kolarstva lotil stolarstva. Ko je Matija kmalu zatem umrl, je Kurnik prevzel njegovo obrt skupaj z 12 delavci, 3 pomočniki, štirimi vajenci in 5 pletilkami. Ni bil prav dober gospodar, ker je zadnja leta preživel v veliki revščini. Umrl je zaradi jetike in siromaštva v Ljubljani, star 60 let. Za njegovo zapuščino se je prvi zavzel njegov brat, kolar in posestnik v Tržiču, Fortunat Kurnik. Veliko truda in časa je porabil, da je iz posameznih papirjev prepisal vse bratove pesmi in jih zbral v eni knjigi. Seznam objav obsega čez devetdeset enot in še ni dokončan. Dne 13. avgusta 1996 so na vogalu Kurnikove rojstne hiše odkrili njegov leseni doprsni kip, delo kiparja Vinka Ribnikarja.