KUNAVER, Aleš

Oče, prof. Pavel Kunaver – eden prvih slovenskih alpinistov, jamarjev in tabornikov – je sina Aleša že zelo zgodaj navdušil za gore.

Po končani gimnaziji se je Aleš vpisal na Strojno fakulteto in istočasno začel tudi s konstrukcijami za izboljšavo alpinistične opreme. Dobil je Prešernovo nagrado za študente, ko je skonstruiral vlačilni boben, s katerim so gorski reševalci lahko reševali ponesrečenca po steni navzgor. Vse življenje je s svojimi konstrukcijami izboljševal alpinistično opremo.

V letih med 1950 in 1960 je Aleš s soplezalci preplezal nekaj težkih prvenstvenih smeri v domačih, francoskih in avstrijskih stenah (Sfinga v Triglavski steni, prva slovenska ponovitev Bonattijeve smeri v Grand Capucinu, klasična smer v Dru-ju …).

V domačih gorah je bil Aleš eden prvih alpinistov, ki so začeli s plezanjem v zimskem času (Čopov steber v Triglavski steni). Predvsem pa ima Aleš Kunaver zasluge za vzpon našega alpinizma v svetovni vrh. V petnajstih letih (Trisul 1960 – Makalu 1975) je naše alpinistično moštvo pod Aleševim vodstvom iz himalajskih začetnikov zraslo v najboljše alpinistično moštvo na svetu. To je edinstven uspeh in neponovljiv dosežek v svetovni zgodovini alpinizma. O naših himalajskih odpravah je Aleš veliko predaval po vsej Evropi. Predaval je v petih tujih jezikih.

Z ženo Dušico, rojeno Zlobec, si je Aleš ustvaril družino s tremi otroci: Vlasta, Brigita, Primož. Za družinske počitnice je konstruiral in s pomočjo prijateljev tudi izdelal nov tip plastične jadrnice. Vsi trije otroci so sledili očetu Alešu v gorske stene. Vlasta je s poletom s padalom z vrha Trisula I (7120m) postavila svetovni ženski rekord v višini vzleta.

Aleševa prva in edina služba je bila tovarna Avtomontaža, tovarna avtobusnih karoserij, v kateri je bil najprej konstruktor, kasneje pa komercialni direktor. Trudil se je, da bi v tovarno vpeljal tudi proizvodnjo letal. V novembru  leta 1984  se je Aleševa pot, ki je poletela visoko pod nebo, na nebu tudi ustavila – v helikopterski nesreči nad Blejsko Dobravo.

Pregled Kunaverjevih vzponov in odprav po letu 1960:

1960 TRISUL – član 1.jugolovanske himalajske odprave.
Dosežek: Trisul 2 (6690m) in Trisul 3 (6170m)

1961 TRIGLAVSKA SFINGA – prvenstveni vzpon čez Triglavsko Sfingo s soplezalcem Kazimirjem Drašlarjem – Mikcem. Sfinga je bila zadnja uganka Triglavske stene.

1962 DEŽELA ŠERP – pot po Nepalu (od Katmanduja do Dardžilinga) z novinarjem Zoranom Jerinom – z namenom: ogled ciljev za prihodnje jugoslovanske odprave.

1968 prvi zimski vzpon v ČOPOVEM STEBRU v Triglavski steni
(naveza: Stane Belak –Šrauf, Aleš Kunaver, Anton Sazonov –Tonač)
Vzpon je trajal osem dni, od tega je bilo pet dni sneženja. Doslej je to najtežji vzpon v Triglavski steni. Ustvaril je tudi legendo slovenske Gorske reševalne službe. Kljub nevarnosti dveh metrov svežega snega je 70 gorskih reševalcev iz vseh koncev Slovenije prihitelo na pomoč.

1968 AFGANISTAN – vodja odprave v gore Hindukuša. Dosegli so pet vrhov, visokih od 5900 – 6900 m.

1969 ANAPURNA (7937m) – vodja odprave. Dosegli so vrh Aapurne 2 in Anapurne 4 in s tem prvič vzbudili pozornost svetovnega alpinističnega tiska.

1972 MAKALU (8475 m) južna stena – vodja odprave. Dosegli so 8100 m v južni steni Makaluja in to brez kisika (naveza Janko Ažman – Matja Maležič – Matic). Svetovni alpinistični tisk se je odzval z oceno, da to ni mogoče – za začetnike, ki so leta 1960 prvič videli Himalajo.

1975 MAKALU (8475 m) južna stena – vodja odprave. Sedem članov odprave je doseglo vrh preko južne stene, eden med njimi brez kisika (Marjan Manfreda –Marjon). Svetovni alpinistični tisk je dal oceno: Jugoslavija ima najboljše alpinistično moštvo na svetu.

1979 ŠOLA ZA NEPALSKE GORSKE VODNIKE
Ko se je v Himalaji začel čas, ko cilj odprav niso bili več le vrhovi gora, ampak vrhovi preko sten, se je za himalajske domačine začel težek čas. Niso imeli alpinističnega znanja, zato so bile smrti domačinov v stenah vse bolj pogoste. Aleš se je odločil, da bo naredil vse, da bi domačini dobili alpinistično znanje. Tisoče ur je Aleš porabil ob načrtovanju te šole in ob zbiranju denarja za gradnjo šolske zgradbe v Manangu pod Anapurnami. Denar je dobil od Jugoslovanskega sklada za pomoč deželam v razvoju, nato pa se je zaradi gradnje te šole odpovedal vodstvu odprave na Everest. To odpravo je pripravljal od leta 1972, ko je nepalske oblasti v imenu Planinske zveze Slovenije zaprosil za vzpon po zahodnem grebenu Everesta. Dovoljenje za ta vzpon so dobili za leto 1979, to pa je bilo tudi leto, ko bi po pogodbi financerja šola v Manangu morala biti končana. V dilemi Everest ali Manang, se je Aleš odločil za Manang, vodstvo Everesta pa je prepustil prijatelju Tonetu Škarji. Aleševi prijatelji so po njegovi smrti še naslednjih 35 let nadaljevali njegova prizadevanja za šolanje domačinov. Celih 40 let so naši vrhunski alpinisti in zdravniki kot prostovoljci šolali nepalske domačine v gorske vodnike in s tem ustvarili lepše in lažje življenje v vaseh pod najvišjimi gorami.

LOTSE (8516 m) JUŽNA STENA – vodja odprave. Po 64 dneh ogromnih naporov so dosegli rob južne stene (Franček Knez in Vanja Matijevec). Ta stena je bila dotlej že deset let največji izziv svetovnega himalajizma. Svetovna alpinistična zveza (UIAA) je ob dosežku naše odprave dala uradno oceno: »Doslej najtežji poseg v Himalaji«.

1984 MANASLU (81165 m) JUŽNA STENA – vodja hrvaško –slovenske društvene odprave. Dosegli so vrh po steni v alpskem slogu (brez pritrjenih vrvi in postavljenih taborov), kar je bila v tistem času v Himalaji novost.