Po šolanju na učiteljišču v Ljubljani, ga je sodelovanje z odrskim mojstrom Skružnyjem v ljubljanski Drami dokončno »zavrtelo« v smer gledališča. Začetek Kumpove ustvarjalne dejavnosti je pretrgala druga svetovna vojna z internacijo. Leta 1951 je postal član ansambla Prešernovega gledališča v Kranju, kjer je služboval kot scenograf, tehnični vodja in vodja lutkovnega odra vse do upokojitve leta 1980. V tem času je oblikoval preko 200 scenografij. Od leta 1960 je kot scenograf, kostumograf in lutkovni mentor in režiser sodeloval s slovenskimi gledališkimi skupinami na avstrijskem Koroškem, med leti 1965 in 1980 je vodil kranjske lutkarje, sodeloval je pri oblikovanju likovnih razstav. Značilnosti njegovega odrskega dela so bile predvsem uporaba močnih barv, geometrijskih stilizacij in izvirne tehnološke rešitve lutk in scene. V njegovem delu se srečujejo slikar, oblikovalec lutk, scenograf, režiser in skupaj ustvarijo svojsko barvito in svežo podobo lutkovnega gledališča.
Lutkovne igrice z najbolj uspelo scenografijo:
Rdeča Kapica,
Radovedni slonček,
Sanje o govorečem cvetu,
Grdi raček.
Osebnosti, Od A do L, Ljubljana 2008
L. Mencinger: Vendarle nekaj sprememb : srečanje Saše Kumpa, Gorenjski glas 1998, št. 21, str. 13
C. Avguštin: Scenografija Saše Kumpa, Kranjski zbornik 1995, str. 250-253.
Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1992, 6. zvezek
H. Verdel: Zgodovina slovenskega lutkarstva, Ljubljana 1987
C. Avguštin: Scenografija Saše Kumpa, Snovanja 1977, št. 1, str. 7.
A. Pavlovec: Saša Kump, Snovanja 1967, št.4, str. 28-29