KUKOVEC, Klara

Klara Kukovec se je rodila kot Kaja Lea Doktor v nekdanji carski Rusiji, v Hersonu, ki danes sodi pod Ukrajino. Rodila se je v premožno judovsko družino in se kljub nasprotovanju očeta ter družbenim razmeram, ki niso bile naklonjene izobraževanju žensk, po končani gimnaziji odpravila na študij medicine v Švico. Po treh letih šolanja v Ženevi je njena družina v rusko-japonski vojni izgubila vse premoženje in prepuščena je bila sama sebi. Da je lahko financirala preostanek študija, je odšla v Bern, kjer je v nočnem času delala v sanatoriju, podnevi pa študirala. Potem se je zaposlila kot sekundarijka pri profesorju Krönleinu v Zürichu in tam nadaljevala s študijem, ki ga je zaključila leta 1908 v Lozani. Istega leta se je poročila s Slovencem iz Ljutomera, Jankom Kukovcem in rodila prvega sina Vlada. Preselili so se v Ljutomer, Klara pa je želela v Gradcu odpreti zasebno ambulanto, a so njeno prošnjo zavrnili. Avstrija je namreč od žensk zahtevala, da ponovijo vse izpite, če želijo, da jim priznajo že pridobljeno medicinsko izobrazbo. Poleg tega so od nje zahtevali, da opravi izpit iz Grščine v državi, kjer je končala gimnazijo. Po izpitu v Rusiji ji je nadaljnje priznavanje diplome onemogočila diagnosticirana tuberkuloza. Za nekaj časa se je pridružila zdravnikom, ki so se borili proti koleri, ko pa je ugotovila, da so ji postavili napačno diagnozo, se je vrnila domov. Obiskala je tudi moža, ki je delal v Firencah. Nadaljevala je s prizadevanji za priznanje diplome v Avstriji in delala pri ginekologu prof. Knauerju in pediatru prof. Zangerju. Leta 1910, tik pred rojstvom drugega sina, ji je uspelo v Gradcu diplomirati.
Že naslednje leto je bila prva ženska, ki je odprla zasebno ordinacijo v Trstu (Italija), obenem je bila edina ženska zdravnica v mestu. Ambulanta je bila namenjena ženskim in otroškim boleznim in kljub temu, da ni govorila italijansko, je pridobila mnogo pacientk. Tudi njen soprog je dobil službo v Trstu in družina je prvič zaživela skupaj. Ob pričetku prve svetovne vojne pa so morali Trst zapustiti. Klara se je zaposlila kot asistentka na ginekološkem oddelku v Rothschildovi bolnišnici na Dunaju, kasneje je delala na Češkem v vojaški bolnišnici in do 1918 v begunskem taborišču pri Lipnici. Potem je nekaj časa v Gorici zdravila nalezljive bolezni in nazadnje vodila oddelek za notranje bolezni v Mariboru, kjer se je po koncu vojne z družino ustalila.
Ponovila je predvojni uspeh iz Trsta in v Mariboru odprla zasebno ambulanto za ženske in otroške bolezni. Ordinacija se je nahajala na Gosposki ulici 2 in Klara je bila edina ženska zdravnica v mestu. Zraven dela v ordinaciji je sodelovala tudi v Zdravniškem društvu. Ob začetku druge svetovne vojne pa življenje ruski judinji ni prizaneslo. Morala je pobegniti. Nekaj časa je preživela v Beogradu in na Reki, dokler nista z možem v Ljubljani skupaj v pomanjkanju čakala konec vojne. Nacistična oblast jim je zaplenila stanovanje in ordinacijo v Mariboru, najbolj pa jo je prizadela smrt mlajšega sina, ki je med vojno operiral ranjene partizane in je bil pred koncem vojne umorjen. Po vojni se je z možem vrnila v Maribor, kjer je ponovno odprla zasebno prakso za ženske in otroške bolezni, tokrat na Krekovi ulici 18. Paciente je sprejemala še, ko je imela že čez devetdeset let.
Kljub življenju, polnem ovir, je zmeraj dosegla svoje cilje in s tem dokazovala svojo ambicioznost in odločen karakter. Ni se bala rušiti predsodkov, ki jih je družba imela do žensk v njenem obdobju. O njenem življenju je Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor leta 2014 pripravil krajši dokumentarni film.
Klara Kukovec, prva ženska zdravnica z zasebno zdravniško ambulanto v Mariboru, je umrla v sedemindevetdesetem letu starosti in je pokopana na mariborskem pokopališču.