KRAJNC, Fran

Fran Krajnc, učitelj na nekdanji deški ljudski šoli celjske okoliške občine, je bil prizadeven društveni in narodnoobrambni delavec ter dobrotnik Družbe svetega Cirila in Metoda (CMD). Rojen je bil kot nezakonski otrok mlinarja Jakoba Krajnca in kmečke hčerke Neže Druškovič na materinem domu na Dovškem, blizu Senovega. Starša sta se po njegovem rojstvu poročila in oče je kasneje družino preživljal kot železničar. Fran se je po zaključenem osnovnem šolanju vpisal na mariborsko učiteljišče, kjer je maturiral leta 1888.

Kot učitelj je še istega leta začel poučevati na ljudski šoli v Rušah, že leta 1889 pa je bil prestavljen na ljudsko šolo v Hoče, kjer je ostal do leta 1895, ko je bil nastavljen za učitelja na takrat štirirazredni celjski okoliški deški ljudski šoli. Tu je – z vmesno prekinitvijo v letih 1920–1921, ko je učil na celjski deški meščanski šoli – poučeval do upokojitve v letu 1925. Poslopje te šole je stalo v današnji Razlagovi ulici v Celju. Poleg tega je v letih 1896–1914 poučeval telovadbo na nižji slovenski gimnaziji v Celju. Veljal je za dobrega metodika, ki je svoje učence vzgajal v slovensko zavedne posameznike z izraženim socialnim čutom. Na ljudski šoli je bil najožji sodelavec in prijatelj ravnatelja Armina Gradišnika (1858–1921).

Veliko se je udejstvoval na stanovskem področju. Sprva je bil član društva učiteljev Maribor-okolica, nato pa društva učiteljev Celje-okolica. Bil je dolgoletni tajnik krajevnega šolskega sveta za Celje-okolico (1897–1927). V tej vlogi je, poleg dr. Jura Hrašovca in Frana Voglarja, veljal za najzaslužnejšega za izgradnjo novega poslopja okoliške deške ljudske šole v Celju, ki je bilo odprto leta 1927 (danes I. osnovna šola Celje). Bil je tudi član CMD, Slovenske šolske matice, vodil je krožek celjskega upokojenega učiteljstva.

Takoj po prihodu v Celje, v katerem so tedaj vladali napeti slovensko-nemški mednacionalni odnosi, se je z veliko vnemo lotil sodelovanja v slovenskih nacionalnih društvih: pri celjskem Sokolu, Celjskem pevskem društvu (tajnik) in drugih društvih. Po ustanovitvi Kluba slovenskih kolesarjev Celje leta 1903 je bil nekaj časa njegov predsednik. Zaradi svojih zaslug je kasneje postal tudi častni član tega društva.

V prostem času se je rad ukvarjal s slikanjem in risanjem ter bil ljubitelj lepih umetnosti, botanike in poznavalec krajevne zgodovine. Veliko je potoval po evropskih državah, Mali Aziji in severnem delu Afrike. Nikoli se ni poročil in ni imel otrok. Sorodniki so bili lastniki gostilne Krajnc na Polulah.

Umrl je na svojem domu na Polulah. Pokopan je bil na danes opuščenem pokopališču na Golovcu v Celju. Po smrti je z oporoko zapustil svojo hišo in posest na Polulah ter del premoženja v gotovini CMD v Ljubljani z namenom, da bi s prejetimi sredstvi ta zgradila in vzdrževala šolo na območju ob slovenski severni meji. Ta narodnoobrambna organizacija mu je leto po smrti v zahvalo in spomin na svojega velikega dobrotnika postavila tudi nagrobni spomenik, ki pa danes ni več ohranjen.

Po njem je poimenovana osnovna šola na Polulah v Celju, ki so jo zgradili leta 1955 na nekdanji Krajnčevi posesti. Na Polulah so po njem v 50. letih 20. stoletja poimenovali tudi Kranjčevo ulico.