Ivo Koželj je farmacijo doštudiral na univerzi v Zagrebu. Po očetu Ernestu prevzel lekarno na Jesenicah. Prostore je imela na lokaciji današnjega likovnega salona Dolik. Želel je postati slikar ali umetnostni zgodovinar. Naklonjen je bil tudi glasbi, literaturi in gledališču.
S fotografijo se je začel ukvarjati v 20. letih prejšnjega stoletja. Temnico si je uredil v pomožnih prostorih svoje lekarne. Bil je član Turistovskega kluba Skala in Foto kluba Ljubljana. Razstavljal je na natečajih ljubiteljske fotografije po Sloveniji, Evropi, v ZDA, Kanadi in Alžiriji. Večkrat je bil tudi nagrajen. Svoje fotografije je objavljal v različnih publikacijah, jugoslovanskih in tujih revijah, predvsem pa v reviji Fotoamater, ki je izhajala v letih 1933-1935. Tematiko njegovih fotografij predstavljajo tihožitja, arhitekturni detajl, reportaža, družinski žanr, krajina in gorska krajina.
Po drugi svetovni vojni je postal član, leta 1951 pa predsednik in mentor jeseniškega likovnega kluba DOLIK (Dolinski likovniki). Ustvarjal je akvarele in pastele. Njegov slikarski talent je igral pomembno vlogo pri njegovem pristopu k fotografiji.
Prijateljeval je s Slavkom Smolejem, Karlom Kocjančičem, Božidarjem Jakcem, Pio Mlakar, Pinotom Mlakarjem in Tonetom Čufarjem. Gornjesavski muzej Jesenice hrani okoli 100 barvnih diaposnetkov tako imenovane Gorenjske ohceti iz leta 1940, ki sta jih posnela Ivo Koželj in Slavko Smolej. Šlo je za narodno-zabavno simulacijo domnevne kmečke ohceti in prednico sodobnih povojnih tovrstnih dogodkov.
Primož Lampič. Svetloba kot barva. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje: Beletrina, 2015.
Pretnar, V. Dva jeseniška fotografa, dve usodi. Jeseniški zbornik, 2023, št. 13, str. 434-443.