Gledališki oder ima v genih. Njegov oče je Franc Košir, legendarni Avsenikov trobentač in humorist. Njegova mama je Tatjana Košir, ki že šestdeset ostaja zvesta jeseniškim gledališkim odrskim deskam. Klemen je bil na odru še pred svojim rojstvom, saj je mama Tatjana igrala tudi med nosečnostjo. Od obeh staršev je torej podedoval ljubezen do odra, kjer se pojavlja že od svojega petega leta, ko je igral v predstavi Mogočni prstan. V Gledališču Toneta Čufarja Jesenice je odigral več kot petdeset gledaliških vlog. Ena vloga pa je podedovana. To je vloga pevca in humorista Koširja, ki jo vse bolje in vse bolj s ponosom odigra. V gledališču se je preizkusil tudi v vlogi režiserja, scenografa, lučkarja, režiserja lutkovne predstave, mentorja. Nepogrešljiv in prepoznaven pa je tudi pri tehnični izvedbi dogodkov domače godbe, na trofeji za “svinjsko glavo” in drugih družabnih dogodkih. Diplomiral je iz multimedije z diplomskim delom Scenografija gledališke predstave od ideje do izvedbe.
Predstave Gledališča Toneta Čufarja Jesenice v katerih je zaigral so: Samotni zahod (2015), Igralska družina (2015), Mi, otroci s postaje Zoo (2014), Otok zakladov (2013), To imamo v družini (2012), Plavž (2011), Kurje zdrahe (2010), Fimfarum (2010), Ogenj iz Andaluzije (2010), Matiček se ženi (2007), Kralj Artur in sveti gral (2006), Polom (2005), Trnuljčica (2005), Politika, ljubezen moja (2004), Sen kresne noči (2004), Naivne lastovke (2003), Na višjem nivoju (2001), Veriga (2000), Kje je meja (1999), Ta vražji fant (1999), Razbiti vrč (1998), Padamo, padamo (1997), Županova Micka (1997), Plesoči osliček (1995), Impresarij iz Smirne (1995), Pokvarjeno (1993), Miklavž na Zemljo ne more (1992), Podeželanka (1992), Zelena je moja dolina (1992), Skok, cmok in bistrook (1991), Tripče de Utolče (1991), Nemški ne znajo (1991), Kje je meja (1991), Poroka Štefa Vampiča (1990), Županova Micka (1990), Ribiške zdrahe (1989), Sumljiva oseba (1989), Valček Toreadorjev (1988), Naši trije angeli (1987), Rodil se je oče (1987), Škrjanček (1987), Kralj v časopisu (1986), Tolmun in kamen (1986), Hamlet v Mrduši Donji (1982), Čudežna srajca Dopetajca (1979), Sneguljčica (1977), Medeia (1977), Brez dela ni jela (1976), Pohorska bajka (1975), Mucin dom (1974), Trnuljčica (1973), Skok, cmok in bistrook (1972), Pepelka (1972), Mogočni prstan (1967).
Omeniti velja tudi štiriindvajset scenografij za naslednje predstave: Mama je umrla dvakrat, Opalo ima vsakdo rad, Na višjem nivoju, Jaz sem Herbert in Draga, ne morem slišati, kaj …, Naivne lastovke, Pomladno prebujenje, Politika, bolezen moja, Trnuljčica, Komedija ljubezni, Srečno, Kekec, Kurje zdrahe, Ogenj iz Andaluzije, Plavž, Škrat Kuzma dobi nagrado, To imamo v družini, Županova Micka, Otok zakladov, Drugačni, Hišica v gozdu, Mi, otroci s postaje Zoo, Operacija spola in Veliki zapeljivec, Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, Lepotica in Zver, Igralska družina.
Za svoje igralske dosežke je prejel naslednje nagrade: nagrada za najboljšo moško vlogo na 10. festivalu gorenjskih komedijantov na Dobu pri Domžalah (2007), Čufarjeva plaketa za najboljšo moško vlogo (2013), priznanje Krajevne skupnosti Sava (2015), plaketa Občine Jesenice (2016).
Košir, K. Scenografija gledališke predstave od ideje do izvedbe (diplomsko delo). Ljubljana: Inštitut in akademija za multimedije Ljubljana, Višja šola za multimedije, 2012.
Peternel, U. Kulturna, ponosna, lepša občina. Jeseniške novice, 2016, št. 5, str. 1-2.