Foto galéria
Njegov oče je v Murski Soboti služboval kot trgovski potnik in zastopnik šivalnih strojev znamke Singer. Družina se je kasneje preselila v Maribor, kjer je odraščal. Klasično gimnazijo je do začetka druge svetovne vojne obiskoval v Mariboru. Potem ko so očeta in ostale člane družine pregnali v Srbijo, se je Vladimirju uspelo prebiti v Ljubljano, k stricema Francu in Ivanu, kjer je nadaljeval šolanje. Leta 1942 so ga italijanske oblasti internirale v Gonars. Po izpustitvi leta 1943 se je vrnil v Ljubljano, dokončal klasično gimnazijo in stopil v bogoslovje. Leta 1944 je bil mobiliziran k domobrancem in ob tem padel v nemilost Gestapa. Maja 1945 je moral emigrirati. Prek begunskih taborišč Vetrinje in Peggez v Avstriji se je najprej pretihotapil v Italijo, kjer je v slovenskem semenišču v Praglii dokončal študij filozofije z nazivom bakalaureat, nato pa na Gregoriani v Rimu nadgradil ta študij z nazivom licenciat ter doktoriral iz teologije z disertacijo Človekova osebnost v luči Pavlovih pisem. Leta 1950 je bil posvečen v duhovnika, tri leta kasneje je vstopil v jezuitski red, da bi tako lahko začel misijonarsko službo. Prijavil se je za Japonsko, kjer je bila ravno takrat odprta jezuitska misijonska provinca.
Nekaj let je živel na Irskem, da se je izpopolnil v angleščini in se tako pripravljal za pot na Japonsko, kamor je z vatikanskim potnim listom odšel leta 1956. V Tokiu, na jezuitski univerzi Sophia, je poučeval teologijo, angleščino in nemščino, kasneje pa je predaval filozofijo v angleščini na mednarodnem oddelku te univerze. Bil je tudi misijonar in oskrbnik jezuitskega doma za brezdomne otroke v revni tokijski četrti Adači-ku.
Leta 1993 mu je bilo po posredovanju brata, karikaturista Boža Kosa (1931 – 2009) vrnjeno slovensko državljanstvo. Od leta 1995 je nato večkrat obiskal Slovenijo. Umrl je na Japonskem, kjer je tudi pokopan.
Že pred drugo svetovno vojno je posamezne pesmi objavljal v ljubljanskem dnevniku Jutro in dnevniku mariborske klasične gimnazije Večernik, zanj je pisal tudi druge prispevke. Dve pesmi so mu objavili v Mladem Prekmurcu. Prvi dve pesniški zbirki, sonetni venec Marija z nami je odšla na tuje in zbirko Deževni dnevi, je pod psevdonimom Re-O izdal v begunskih taboriščih. V verzih je bil sprva tradicionalen, ohranjal je metrične sheme (npr. jambski enajsterec, daktil) ter rime. Med bivanjem na Irskem je spoznaval sočasno evropsko poezijo, zlasti blizu so mu bili pesniki Verlaine, Eliot in Lorca. Zbirka Dober večer, Tokio, ki jo je leta 1961 izdal na Japonskem, velja za prvo slovensko knjigo, izdano na Japonskem (prav tako je po japonski maniri tiskana na barvnem papirju). Vsebinsko in formalno je v veliki meri odraz poznavanja omenjenih pesnikov. Ko se je izpopolnil v japonščini, je začel pisati tudi japonske pesemske oblike, haiku in tanka. Obvladal je prosti verz. Daljše pesnitve je rad podnaslavlja z glasbenimi pojmi (npr. opera v besedah, poemska simfonija), kar dokazuje, da je imel posluh za glasbo in je bil tudi glasbeno izobražen. Napisal je celo več partitur. Pesnik se je zavedal, da prave pesmi ni brez ritma in melodike. Vsebinsko prevladujejo religiozna motivika, soočanje z usodo slovenskega naroda in motivi narave.
S pesmimi, prozo in drugimi prispevki je sodeloval v zdomskih in katoliških zamejskih revijah in časopisih (Meddobje, Zbornik Svobodne Slovenije, Most, Mladika v Trstu, Katoliški glas v Gorici…). Redno je objavljal v koledarju soboške katoliške cerkve in soboške škofije Stopinje.
Pesniške zbirke:
Marija z nami je odšla na tuje. Lienz, 1945 (psevdonim RE-O).
Deževni dnevi. Lienz, 1946 (psevdonim RE-O).
Križev pot prosečih. Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, 1955.
Dober večer, Tokio. Tokio, 1960.
Ljubezen in smrt: In še nekaj... Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, 1971.
Spev o naši gori. Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, 1981.
Tisoč in dva verza z japonskih otokov. Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, 1991.
Cvet ki je rekel Nagasaki. Maribor: Obzorja, 1998.
O, svetloba, voda, zrak. Ljubljana: Družina, 1999.
Med novim nebesom in staro zemljo. Murska Sobota: Stopinje, 2003.
Češnje, kamelije, bori. Celje: Mohorjeva družba, 2004.
100 (in 2) pesmi najlepši ženi. Ljubljana: Družina, 2004.
Lepa Ančka iz Prekmurja. Murska Sobota: Župnijski zavod sv. Miklavža, 2004.
O nebesih pel bom. Murska Sobota: Župnijski zavod sv. Miklavža, 2006.
Temnogozdni akordi. Celje: Društvo Mohorjeva družba, 2007.
Petindvajset krivulj japonske četrti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
Gora Fudži, čuješ serenado? Dravlje: Župnijski zavod, 2008.
Rapsodija svetlobe. Dravlje: Župnijski zavod, 2009.
Tebi, sirota Slovenija. Dravlje: Župnijski zavod, 2010.
Ob rahlo se tresoči tokijski harfi. Dravlje: Župnijski zavod, 2012.
Pesmi z japonskih otokov. Dravlje: Župnijski zavod, 2012.
Halo, japonske zvezdice. Dravlje: Župnijski zavod, 2013.
Pesmi ob tihomorskih valovih. Dravlje: Župnijski zavod, 2013.
Pesmi iz dežele pravljičnih gozdov. Dravlje: Župnijski zavod, 2014.
Pesmi iz dežele dehtečih oranž. Dravlje: Župnijski zavod, 2014.
100 [sto] pesmi in ena je gotovo tudi záte. Dravlje: Župnijski zavod, 2014.
Pesmi spod pečarovske laterne. Dravlje: Župnijski zavod, 2015.
Pesmi ob spremljavi valčkov našega in Tihega oceana. Ljubljana: Založba Dravlje, 2016.
Kot sonca zlat zaton. Gorica: Zadruga Goriška Mohorjeva, 2018.
Ko se gruden nasmehne. Ljubljana: Založba Dravlje, 2019.
Eseji:
Eseji z japonskih otokov. Maribor: Obzorja, 1997.
Drugi spisi v knjižnih izdajah:
Filozofija, naš vsakdanji kruh. Ljubljana: Družina, 2003.
Partiture:
Lahka maša. Petrovče, 1973.
Gospod, daj jim večni pokoj: maša za rajne. Petrovče, 1974.
Velik si, Gospod. Petrovče, 1975.
Objave v antologijah:
Stanonik, M. (ur.). Sonce IHS. Poezija slovenskih jezuitov. Ljubljana: Župnijski urad Ljubljana-Dravlje, 1999, str. 83-103.
Stanonik, M. (ur.). Most. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto – Dolenjska založba, 2000, str. 186.
Pibernik, F. (ur.). Slovenska duhovna pesem. Ljubljana: KUD Logos, 2001, str. 201.
Poniž, D. (ur.). Beseda se vzdiguje v dim. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2002, str. 143.
Pibernik, F. (ur.). Beseda čez ocean. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002, str. 117-128.
Kolšek, P. (ur.). Nevihta sladkih rož. Ljubljana: Študentska založba, 2006, str. 176-177.
Prevodi:
Gilbert K. Chesterton: Sv. Tomaž Akvinski (iz angleščine). Ljubljana: družina, 1999.
Takamado no Miya Hisado: Ledena gora Luli (iz japonščine in angleščine). Ljubljana: Rokus, 1999.
Romano Guardini: Pisma o samovzgoji (iz nemščine). Ljubljana: Družina, 2021.
Leta 1971 je prejel zamejsko in zdomsko literarno nagrado Vstajenje, leta 2004 Zlati red za zasluge Republike Slovenije, 7. februarja 2014 pa je za svoje delo prejel nagrado Prešernovega sklada.
Biblos (R. Guardiani: Pisma o samovzgoji – prevod)
Bibliografija avtorja v sistemu Cobiss
Pomurec.com
RTV SLO
Škofija Sobota
Družina
Vlada Republike Slovenije (veleposlaništvo na Japonskem)
242022/
Detela, L. Slovenska izseljenska književnost 1. Ljubljana: Rokus, 1999, str. 327–333 in 353–354.
Pibernik, F. Slovenska književnost. Ljubljana: Cankarjeva založba., 1996, str. 211.
Pibernik, F. Poezija Vladimira Kosa. V: Pibernik, F. (ur.). Cvet ki je rekel Nagasaki. Maribor: Obzorja, 1998, str. 163-221.
Pibernik, F. Vladimir Kos. Mohorjev koledar 2004. Celje: Mohorjeva družba, 2003, str. 194-195.
Pogačnik, J. Književnost v zamejstvu in zdomstvu. Slovenska književnost III. Ljubljana: DZS, 2001, str. 351-401.
Poniž, D. Vladimir Kos. Slovenska lirika 1950 – 2000. Ljubljana: Slovenska matica, 2001, str. 67-71.
Rot, A. Drzna pota ali utesnjujoči umetniški nazori. V: Republika duhov. Ljubljana: DZS, 1994, str. 123-127.
Stanonik, M. Slovenski Robinzon Vladimir Kos. V: Ob rahlo se tresoči tokijski harfi. Dravlje: Župnijski zavod, 2012, str. 5-10.
Tavčar, Z. Značilnejše poteze in pomembni dosežki slovenske izseljenske literature in kulture v 20. stoletju. V: Krakar Vogel, B. (ur.). Ustvarjalnost Slovencev po svetu. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 2002, str. 101-118.
Zadravec, J. Enciklopedija Slovenije, 5. zv. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991, str. 312.
Žebovec, M. Vladimir Kos. Slovenski književniki, rojeni od leta 1920 – 1929. Ljubljana: Karantanija, 2007, str. 147-149.
Žunec, B. S seboj sem prinesel nekaj prekmurske ravnine: sobotni pogovor z dr. Vladimirjem Kosom. Večer, 2003 (19. april), št. 59, str. 36–37.
Žunec, B. Dr. Vladimir Kos. V: Žunec, B. Nevidna univerza. Murska Sobota: Franc-Franc, 2003, str. 87.
Kos, V. »Zgodovina mojega pisanja je enostavna«. Delo, 2015 (12. oktober), št. 237, str. 13.
Šoster, V. Vladimir Kos. V: Volfand, J. et al. (ur.), Portreti sodobne slovenske literature: 1991 – 2016. Celje: Fit media, 2017, str. 112.
Rituper-Rodež, A. S slovenstvom vedno močno povezan: umrl je pesnik in jezuitski misijonar Vladimir Kos. Vestnik, (2022, 28. jul.), let. 74, št. 30, str. 16.
Raščan, S. V spomin: 100 let duhovnika, Prekmurca, nagrajenca Prešernovega sklada, misijonarja, pesnika, prevajalca in esejista profesorja dr. Vladimirja Kosa. Stopinje 2023, str. 183 – 185.
Morda vas zanimajo tudi
ŠUGMAN, Danijel
AŠKERC MIKELN, Alenka
