KONOBELJ, Franc

Franc Konobelj, s partizanskim imenom Slovenko, se je rodil na Koroški Beli. Po končani osnovni šoli na Koroški Beli in meščanski šoli na Jesenicah, je v Poljčanah na Štajerskem zaključil vajeniško dobo pri zasebnem trgovcu in se dokončno izučil za trgovca. Leta 1933 se je vrnil na Jesenice in se preživljal s priložnostnimi gradbenimi deli, dokler ni februarja leta 1935 dobil zaposlitve v železarni Kranjske industrijske družbe. Delal je v obratu tenke pločevine na Javorniku. Kmalu po njegovi zaposlitvi se je v železarni začela velika delavska stavka, zato se je vključil v sindikalno organizacijo Narodna strokovna zveza. Postal je tudi aktiven član javorniškega Sokola. Po služenju vojaškega roka leta 1938 v Sarajevu, je zopet opravljal priložnostna dela, dokler se ni aprila 1939 za stalno zaposlil v železarni KID.

Po drugi svetovni vojni je bil v službi v organih za notranje zadeve, kjer se je moral po dekretih z družino seliti iz kraja v kraj. Ko je na koncu pristal na Jesenicah, je nekaj let služboval tudi v Tehniškem muzeju Železarne Jesenice, kjer je zbral veliko dokumentarnega gradiva iz časa druge svetovne vojne. Ob delu se je ves čas tudi dodatno izobraževal. Aktiven je bil v ZZB NOV, kjer je bil več let tudi predsednik občinskega odbora ZZB NOV na Jesenicah. Redno se je udeleževal tradicionalnih spominskih prireditev v Dražgošah, na Obranci na Mežakli, na Rožu na Koroškem in v partizanski bolnišnici Franji.

Pomembno je predvsem njegovo delovanje med drugo svetovno vojno in pisanje spominov o medvojnem dogajanju. Aprila 1941 je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko, a se je po razpadu Jugoslavije vrnil na Jesenice in v železarno. Avgusta 1941 pa se je, ko so se kmalu po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo začeli na Mežakli zbirati partizani, tudi sam pridružil Jeseniški četi in Cankarjevemu bataljonu. Decembra 1941 je bil že med organizatorji decembrske vstaje v Gornjesavski dolini. Po ustanovitvi Gorenjskega odreda je postal intendant prvega Cankarjevega bataljona. Po številnih akcijah leta 1942 in 1943 je prevzel politične naloge v jeseniškem rajonskem komiteju Osvobodilne fronte (OF) in Komunistične partije Slovenije (KPS). Od takrat dalje je deloval v prvem sektorju Okrajnega odbora OF za Jesenice na področju Javorniškega Rovta v Karavankah. Prav tam je v letih 1943 in 1944 uspel v partizane vključiti številne domačine. Septembra 1944 ga je pot skupaj s številnimi novinci peljala na Primorsko, kjer so ga določili za pomočnika politkomisarja v bolnici Franji. Tam je ostal do 13. aprila 1945.

Po drugi svetovni vojni je začel pisati spomine in jih objavljati v različnih časopisih in revijah, predvsem v reviji Borec. Ker se jih je nabralo veliko, jih je leta 1954 uredil, dopolnil in objavil v samostojni knjigi Pod Možakljo in Karavankami so se uprli. To je bila ena prvih knjig, v kateri je bilo zbranega veliko spominskega in dokumentarnega gradiva iz NOB na Gorenjskem in predvsem na Jesenicah. Kasneje je svoje prispevke objavljal v jeseniškem zborniku Jeklo in ljudje, ki je začel leta 1963 izhajati na njegovo pobudo in izhaja še danes. Sodeloval je pri pripravi številnih knjig in zbornikov. Objavljal je predvsem v Borcu, Planinskem vestniku, Gorenjskem glasu, Železarju, Svobodni misli, Vestniku koroških partizanov, TV -15 in drugih. Kot pričevalec je pri delu pomagal tudi številnim zgodovinarjem in raziskovalcem pri zbiranju gradiva iz obdobja pred drugo svetovno vojno in med njo. Sodeloval je tudi z osnovnimi šolami in mediji.

Sodeloval je pri organizaciji številnih prireditev in gradnji planinskih koč. Izpostaviti velja izgradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini (1963) in Prešernove koče na Stolu (1966). Dajal je pobude in organiziral postavitve številnih spominskih obeležij in spomenikov. Ena takih je bila postavitev doprsnega kipa dr. Alešu Stanovniku v spominskem parku na Jesenicah.

Zapis je pripravil gospod Tone Konobelj.