V času klasičnih gorskih vodnikov so planinci pripisovali Jožetu Komacu – po domače Pavru (Pauru) iz Trente – prvo mesto med vodniki. Sicer izhajajoč iz trentarske pastirsko-lovske družine in mlajši brat Andreja Komaca (po domače Mota), je že kmalu v mladostniških letih kazal predrznosti divjega lovca, kasneje pa je bil dolgoletni poklicni gorski vodnik nemško-avstrijskega planinskega društva DÖAV. V letih 1902 in 1903 se je udeležil vodniških strokovnih tečajev v Salzburgu in Beljaku. Več let je bil vodnik Henrika Tume in tudi osebni spremljevalec Juliusa Kugyja. Bil je dober poznavalec Alp, odkril je mnogo novih gorskih poti in opravil prvenstvene ture. Veljal je za prvenstvenega plezalca in vodnika za najtežje ture. Kugy ga je imenoval “divji Jože” in ga, tako kot Tuma, opisal kot zelo samozavestnega, odločnega in nepopustljivega, neverjetno drznega, svobodnjaškega in uporniškega, spretnega ter vedno prisebnega in s pravim čutom za varovanje. Kugy mu priznava največje zasluge za izvedbo najtežjih smeri.
Slovenski alpinizem Jožetu Komacu pripisuje naslednje prvenstvene smeri: na Veliko Ponco z Juga, na Oltar, Škrlatico, Špikov graben in vzhodni greben Špika, severno steno Kukove špice, Triglav in Jalovec pozimi, vzpon čez severno Triglavsko steno (sam, brez vrvi in orodja, v navadnih okovanih čevljih), v Višu, Kaninu, Montažu, v Karnskih Alpah Kellerwnd itd.
B. Krže: Jože Komac Pavr – trentarska legenda, ki presega Kugyja, Lovec, št. 11 (2003), str. 533-535
E. Lovšin: Gorski vodniki v Julijskih Alpah, Ljubljana 1961
E. Lovšin: V Triglavu in njegovi soseščini, Ljubljana 1944
J. Abram: V planinskem kraljestvu in bratovstvu, Koledar, 1928, str. 34-52
Primorski slovenski biografski leksikon, 8. snopič, Gorica 1982, str. 109