KOLENC, Janez

Bil je prvorojenec Mirnčanov Janeza Kolenca in Frančiške, roj. Zaplatar. Da bi zakonca lažje odplačala dolgove, se je družina s triletnim Janezom in mlajšo hčerjo Marijo izselila v Kanado, vendar so se zaradi usodne materine in zatem še očetove bolezni kmalu vrnili v domovino, Janez pa je pri sedmih letih postal sirota. Poslej  je zanj skrbela družina Celar na Mirni in mu nudila dom. Tri leta osnovne šole je obiskoval na Mirni, nato pa v Marijanišču v Ljubljani, kjer je bival še nadaljnjih osem let, ko je obiskoval klasično gimnazijo. Leta 1942 je maturiral in vpisal študij slavistike (slovenščino in ruščino), nato pa je bila ljubljanska univerza zaprta. Med vojno se je pred ljubljanskimi zapori in pred lakoto zatekel v Sežano, kjer je ostal do leta 1945. Med vrnitvijo domov na Dolenjsko je bil aretiran in zaprt devet mesecev in pol, večino kazni je preživel v delovnem taborišču v Kočevju. Doma je organiziral kulturno delo s slikarjem Ivanom Varlom, se po odsluženju vojaškega roka v Makedoniji vrnil na ljubljansko univerzo, bil leta 1953 ponovno mobiliziran za Trst, nato pa je leta 1954 končal študij. Takoj je bil kot učitelj nastavljen v Novem mestu, in sicer na gimnaziji, nato je deset let poučeval na učiteljišču in se zopet vrnil na gimnazijo, kjer je poučeval do upokojitve leta 1990. V Novem mestu se je priključil pišočim, ki so nastopali po raznih krajih, na gimnaziji je bil mentor šolskega glasila Stezice in glavni urednik Letnih poročil gimnazije. Z družino – ženo Darinko in hčerjo Doris je živel v Gotni vasi pri Novem mestu.

Pesniti je začel v ljubljanskem Marijanišču, in sicer je pisal v njihov rokopisni list Plamen, ki ga je nekaj časa tudi urejal. Izvir njegovega literarnega ustvarjanja so bila predvsem travmatična doživetja v otroštvu in mladosti med drugo svetovno vojno in po njej. Njegova prva objavljena pesem je bila leta 1940 v Srednješolcu pod psevdonimom Bojan Ajdič, med vojno je med drugim v Zborniku zimske pomoči, 1944, objavil svojo pesnitev Pismo domov. Po daljšem molku je začel v drugi polovici 60-ih let anonimno ali pod psevdonimi objavljati v Pavlihi in Letnih poročilih Gimnazije Novo mesto. Nato je objavljal v Dolenjskem listu, Dolenjskih razgledih, Samorastniški besedi, Rasti, Književnih listih, Zvonu idr. V 80-ih letih je izdal osem pesniških listov (zgibank). V devetdesetih letih 20. stoletja je začelo izhajati njegovo nakopičeno delo, ker ni mogel izdajati prej. Izdal je več pesniških zbirk za otroke in odrasle, njegove otroške pesmi so bile tudi uglasbene – glasbenik Silvester Mihelčič jih je uglasbil enaindvajset, peli so jih po vsej Dolenjski. Pisal je tudi prozo, za odrasle in otroke, ter se poizkusil v dramatiki. Med drugimi almanahi je sodeloval v pesniški antologiji dolenjskih pesnikov Iz bolečine zajemam, 1990, ter v pesniškem zborniku Mirna – ime pesniškega zvena in pomena, 1998.

Nastopal je na literarnih večerih, na radiu Ljubljana, bil upoštevan v Leksikonu slovenske književnosti in v Slovenskem kdo je kdo. Dejaven je bil tudi kot prevajalec francoske in ruske književnosti ter pisec literarne publicistike.