KOBAL, Miloš

Njegova starša, Ferdinand in Ana Kobal, roj. Seljak, sta bila po rodu Idrijčana. Oče je bil financar, v času bivanja v Novem mestu pa redar in lutkar. V Novem mestu je družina živela v Streliški ulici, v Suhyjevi hiši. Šolo je pričel obiskovati v ljubljanskem Marijanišču. Po italijanski okupaciji se je pridružil osvobodilnemu gibanju, deloval v Varnostno obveščevalni službi, jeseni leta 1944 pa se je pridružil partizanom. Po vojni je v Ljubljani končal klasično gimnazijo in leta 1949 diplomiral na ljubljanski Pravni fakulteti.

Zaposlil se je v Bolnišnici za duševne in živčne bolezni v Ljubljani, da bi kot pravnik pomagal pri ureditvi pravnega položaja pacientov. Leta 1951 se je vpisal še na Medicinsko fakulteto, kjer je diplomiral leta 1956.  Specializiral je nevropsihiatrijo in nato pridobil številne bogate izkušnje pri delu z zaporniki in mladimi prestopniki. Vrnil se je v Bolnišnico za duševne in živčne bolezni na Studencu, ki se je kasneje preimenovala v Univerzitetno psihiatrično kliniko Ljubljana, bil med letoma 1968 in 1981 njen direktor, nato pa del njenega vodstva vse do upokojitve leta 1996.

Leta 1968 je postal član novoustanovljene Katedre za psihiatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1971 postal redni profesor. Takrat je tudi doktoriral iz nevropsihiatrije. Med letoma 1981 in 1986 je bil tudi dekan Medicinske fakultete, predaval pa je še na Filozofski fakulteti, Pravni fakulteti v Ljubljani in na podiplomskih izobraževanjih.

Zaradi svoje velike strokovnosti, široke razgledanosti in organizacijskih sposobnosti je v nekaj letih reformiral bolnišnično zdravljenje in slovensko psihiatrijo v celoti. Na področje svoje stroke je vnašal demokratizacijo in se boril proti vsem oblikam totalne institucije. V svoje delovanje je vključeval tudi psihoterapijo in psihodinamsko razumevanje duševnih motenj. Skrbel je za timsko obliko dela in uvajal terapevtske skupnosti. Med drugim je vodil znameniti Klub zdravljenih alkoholikov, z dolgoletnim sodelavcem pri razvoju slovenske psihiatrije prof. dr. Levom Milčinskim sta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovila prvo skupino za zdravljenje odvisnih od drog, poimenovano Vsemirje.

Bil je predsednik izpitnih komisij številnim psihiatrom, nevrologom, kliničnim psihologom in strokovnjakom drugih smeri ter mentor magistrandom in doktorandom različnih strokovnih profilov.
Njegov bibliografski opus raziskovalnih, strokovnih, poljudnih in drugih del je osupljiv po obsegu in kakovosti. Vse do konca življenja je bil dejaven član Združenja psihoterapevtov Slovenije, katerega predsednik je bil med letoma 1979 in 1981.

Leta 2001 mu je bila ob 75-letnici življenja posvečena posebna številka psihiatrične publikacije »ViceVersa«.