KNEŽEVIĆ, Milenko

Milenko Knežević je bil bosanski Srb, ki se je rodil leta 1922 v vasi Mlječanica na Knežpolju pod Kozaro. Živel je v kmečko-delavski družini s številnimi otroki. Med vojno so mu ustaši in Nemci pobili skoraj vse člane družine.

Za NOB se je, kot vsa družina, odločil že leta 1941. Pridružil se je partizanskim prvoborcem na Kozari. V številnih bojih od Neretve, Sutjeske, Zelengore in Grmeća, kjer je bil težko ranjen, se je izkazal kot hraber in iznajdljiv bojevnik. Od borca je napredoval do poveljnika čete. Čin poročnika je dobil oktobra 1943. Potem je opravil višji oficirski tečaj pri Vrhovnem štabu NOV in POJ.

V Slovenijo je prišel s skupino oficirjev, ki jo je poslal Josip Broz – Tito, in ob prihodu so bili v glavnem dodeljeni XIV. diviziji. V 3. bataljonu Tomšičeve brigade so ga postavili 9. decembra 1943 za namestnika komandanta bataljona. V novem okolju so ga sprejeli tovariško, tudi sam se je vanj vživel. Na pohodu XIV. divizije na Štajersko se je potrjeval kot odličen poveljnik. Konec marca 1944 je postal namestnik komandanta Tomšičeve brigade.

Poveljstvo Bračičeve brigade je prevzel 13. junija 1944. V novi enoti je nadaljeval svojo brigadno pot. V septembru je bil povišan v kapetana. Oktobra je bila njegova brigada razglašena za udarno, za kar je imel zasluge tudi komandant. Bil je velik podpornik ustanovitve brigadne godbe na pihala, ki jo je uporabil tudi v bojih, da je z njo begal nasprotnike in bodril borce – njegovo enoto so zato poimenovali “pojoča brigada”.

Knežević je bil živahen, včasih tudi eksploziven. Z borci je znal vzpostaviti pristne stike in jih popeljati tudi v juriše. Njegove vojaške sposobnosti so prišle do izraza zlasti v nenadnih spopadih in v bojih iz gibanja. Bil je vešč manevrskega bojevanja, reševanja iz obkolitev in drugih zagat. Imel je izrazite sposobnosti partizanskega poveljnika. Osebno je bil hraber, udeleževal se je spopadov v prvih bojnih vrstah. Med soborci je bil priljubljen, saj je bil optimističen in vesele narave ter se zavzemal za boljše življenjske pogoje.

Ustreljen je bil v Draži vasi, 25. aprila 1945, pred gostilno Silve Marguč, kjer je nanj streljal ostrostrelec in ga zadel v glavo. Odnesli so ga do brigadne ambulante do Ratejeve zidanice (po domače Pustove hiše) na Tolstem Vrhu, a ga brigadni zdravnik dr. Herbert Zaveršnik ni mogel rešiti. Ker je lastnica zidanice Marija Ratej želela, da bi imela ta “široka, vesela, hrabra duša” dostojen spomenik ali spominsko sobo, so hišo kasneje poklonili v spomin nanj in Bračičevo brigado.

Pokopan je na pokopališču v Špitaliču pri Slovenskih Konjicah.