Je bil med zadnjimi predstavniki tržiških smučarjev iz prve generacije po 2. svetovni vojni. Najuspešnejši je bil v skokih, tudi v alpskem smučanju, zlasti v smuku. Najprej je smučal na doma narejenih smučeh, kasneje na smučeh tržiškega kolarskega mojstra Lukanca. Z vrstniki se je meril na tekmovanjih na tedanjih priljubljenih malih smučiščih na »Fabrk« (Ravne pri Tržiču): na Petelinovih ravnah nad Cenovo gubo, pod Uršo do Mošenika in drugod. Najstnika so kmalu pritegnili smučarski skoki. Prvič je tekmoval na Vojskem leta 1948, že kot član Smučarskega društva Ljubelj. Na skakalnici na griču svetega Jožefa je leta 1950 skočil rekordnih 42 metrov. V sezoni 1950/51 se je skupaj z Jožetom Logarjem prvič udeležil treninga v Planici. Februarja 1951 je Kavar na slovenskem mladinskem prvenstvu pod Mežaklo osvojil naslov mladinskega prvaka. Naslov je ponovil še leta 1952 na Bledu. Z uspehi se je uvrstil v mladinsko reprezentanco. Z njo se je udeležil vrste tekem v Avstriji: v Celovcu, Beljaku, Šentjanžu na Koroškem in Werfnu pri Salzburgu. Uspešno športno pot je koncem leta 1952 prekinil zaradi začetka vojaškega roka, ki ga je služil v okolici Sarajeva. Uvrščen je bil v vojaško smučarsko reprezentanco. Tisto leto je bilo na Jahorini mednarodno smučarsko tekmovanje vojaških reprezentanc Grčije, Turčije in Jugoslavije. Jože Kavar se je kot rezervni tekmovalec izvrstno izkazal in zmagal. Po vrnitvi iz vojske se ni več aktivno ukvarjal z smučanjem. V skokih se je še zadnjič pomeril na skakalnici na griču sv. Jožefa marca 1955 in se nato poslovil od tekmovalnega smučanja.
Martina Klemenčič
Začetki skakalnega športa v Tržiču in okolici; Tržiški invalidi-smučarji, Tržič 2003
Kavar, Janez: Smučarjevo slovo – Jože Kavar, Gorenjski glas, 31. 03. 2017, str. 4
