KASTELIC, Jože

R. 23. dec. 1898 v Klečetu pri Žužemberku, u. 8. mar. 1940 na Aconcagui v Južni Ameriki. Po osnovni šoli je postal dijak Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. L. 1918 je opravil zrelostni izpit. Med vojno je dosegel čin poročnika in je deloval na Tirolskem, pot ga je zanesla tudi v Rusijo in na Kitajsko. Po vojni je nadaljeval bogoslovni študij in l. 1922 postal duhovnik. Najprej je bil kaplan na Jesenicah in Koroški Beli, nato župni upravitelj pri Sv. Križu nad Jesenicami. L. 1928 je po naročilu tedanjega ljubljanskega škofa Jegliča odšel med slovenske rudarje v Francijo. Deloval je zlasti v departmajih Moselle in Meurthe-et Moselle v severovzhodnem delu Francije, kjer je delalo veliko rudarjev iz Trbovelj, Zagorja, Primorske in Goriške. Na začetku je skrbel tudi za hrvaške katoliške izseljence. Svoje delo med izseljenci je široko zastavil: načrtoval in uresničeval je osebne stike z izseljenci in izdelavo kartoteke s statističnimi podatki, trudil se je za širitev slovenskih knjig in časopisov, spodbujal stike z domovino s poslušanjem radia. Lotil se je tudi organiziranja šole za slovenske otroke, kjer je dve leti tudi sam poučeval. Po njegovi zaslugi je začela delovati knjižnica v Aumetzu, imel je različna predavanja, ki so bila uspešna tudi pri Francozih. Pevski zbori, tamburaški orkestri, igralske skupine ipd. so poživljali izseljeniški vsakdan. Pomembno je tudi njegovo delo kot pomoč izseljencem pri urejanju odnosov s francoskimi oblastmi in delodajalci. Imenovali so ga „advokat Jugoslovanov v Franciji“. Po štirih letih dela v Franciji je na lastno željo l.1932 odpotoval med izseljence v Buenos Aires. Tu je nadaljeval svoje duhovniško in kulturno-prosvetno poslanstvo, ki je doseglo vrh z ustanovitvijo in urednikovanjem glasila Duhovno življenje (1933). List je bil zamišljen kot družinska revija, namenjena predvsem duhovnim, verskim in cerkvenim vprašanjem Slovencev v Južni Ameriki in povezovanju vseh izseljencev po svetu in z domovino. S pesmijo »Na Dolenjskem je moje srce« je pokazal globoko naklonjenost in spoštovanje do rojstne dežele. Bil je prijatelj planin še iz časa, ko je v prvi svetovni vojni kot avstrijski poročnik preživel nekaj mesecev na fronti na Tirolskem; vzpel se je na najvišje alpske vrhove, prehodil je vse slovenske planine. Svoj vzpon (l. 1940) na Aconcaguo je plačal z življenjem.