KASIMIR, Alojz

Alojz Kasimir je živel na Ptuju že v otroštvu. Kot dojenčka sta ga posvojila na Ptuju živeča stari stric Alojz Kasimir in njegova žena. Na Ptuju se je izučil za knjigoveza, ker pa je moral v vojsko, se je vrnil na Dunaj. Bil je nadarjen, zato so ga poslali v kadetnico Liebenau pri Gradcu in obetala se mu je uspešna vojaška kariera. Kljub temu se je pri 28 letih ob dopustu na Ptuju odločil za slikarstvo. Poročil se je s Terezijo Stary, hčero znanega ptujskega peka, in se posvetil slikarstvu. Imela sta tri otroke, ki so se vsi rodili na Ptuju. Najstarejši sin Luigi je bil znan slikar in mojster barve litografije. Tudi hči Sylvija se je poskušala v slikarstvu, vendar se ni odločila za slikarski poklic. Najmlajša je bila Elza (poročena Oeltjen), znana kiparka in slikarska, ki pa je bila aktivno vključena predvsem v dunajske umetniške kroge. Z družino je živel na Ptuju do leta 1887, nato pa so se preselili v Gradec, kjer so bili leta 1892 prijavljeni kot stalni prebivalci, vendar so se pogosto vračali na Ptuj in v Haloze, kjer so do konca druge svetovne vojne obdržali vinograde.

Alojz Kasimir je v šolskih letih 1915/16 in 1916/17 na ptujski gimnaziji kot suplent učil risanje. Slikal je portrete, krajine in vedute. V letih 1900–1902 je razstavljal na razstavi Združenja štajerskih upodabljajočih umetnikov v Gradcu. Njegova dela so vredna strokovne pozornosti, vendar pa Alojz zaradi pomanjkljive izobrazbe, razmeroma skromnega ustvarjalnega potenciala in nenehnega prilagajanja ne preveč zahtevnim naročnikom ni postal velik slikar. Največji del njegovega opusa so litografije, izstopajo pa tudi ilustracije za vodnik po Ptuju, ki so jih uporabili tudi za razglednice. Med oljnimi slikami izstopa veduta Ptuja (1892–1894), ki je bila razstavljena na veliki razstavi tujskega prometa v Gradcu in požela veliko občudovanje. Njegova dela hrani Nova galerija v Gradcu, Slikovni in tonski arhiv v Gradcu, Pokrajinski muzej Ptuj, Zgodovinski arhiv Ptuj in zasebniki.

Poleg likovne umetnosti je gojil ljubezen do glasbe in fotografije. Med negativi v graškem arhivu prevladujejo mestne vedute, največ je upodobitev Ptuja, nekaj manj Gradca, sledijo pa fotografije iz Rima, Benetk, Gleichenberga, Celja in drugih štajerskih krajev. Veliko je posnetkov, ki prikazujejo Haloze, družinsko posest v Vareji in opravila v vinogradih. Fotografije je uporabljal kot predloge za slikarska dela in za ohranjanje spomina na družinsko življenje ter na doživetja s Haloz. V času službovanja v vojski je bil član vojaške godbe, kasneje pa član ptujskega nemškega pevskega društva. Pisal je tudi drame in pesnil.

Leta 1899 je postal član društva štajerskih likovnih umetnikov in ostal redni član vse do smrti. Umrl je na Dunaju, pokopan je na ptujskem pokopališču.