KARNIČAR, Andrej

Rojen očetu Francu, po domače Šuštarju, in mami Ivani (Mahlarjevi), rojeni Virnik, kot eden izmed šestih otrok. Začel se je učiti za čevljarja kot njegov oče, vendar je šolanje prekinila vojna. Zelo rad se je zadrževal v očetovi delavnici, kjer je poslušal zgodbe in prigode domačinov ter se tako seznanjal z izročilom svoje doline. Že pri desetih letih je na prošnjo takratnega župnika peljal goste do Češke koče. Na začetku 2. svetovne vojne je bil prisiljen oditi na delo na kmetijo, saj kot sedemnajstletnik še ni smel na fronto. Kasneje je bil mobiliziran v nemško vojsko v Rusijo. Večkrat je bil ranjen, vendar mu je z njegovim značilno neomajnim optimizmom uspelo preživeti vse grozote, tudi hud tifus. Po vojni je najprej živel in delal v Škofji Loki, nato pa se je po očetovem prigovarjanju vrnil v rodni kraj. Leta 1951 se je poročil z devet let mlajšo Anico, s katero sta imela šest otrok: Izidorja, Dorico, Luka, Irmo, Dava in Drejca. Andreja je od nekdaj privlačilo smučanje, v smučarskem teku pa je tudi na državni ravni dosegal vrhunske uspehe. Ko je naredil izpit za učitelja smučanja, je s tem postavil temelj za razvoj panoge še za mnoge kasnejše generacije na Jezerskem. Organiziral je smučarske tečaje, Anica pa jim je kuhala čaj. Nasploh je Andreju trdno stala ob strani celo življenje in je ob vseh njunih otrocih poskrbela tudi za čevljarska popravila, kadar je Andrej moral na orožne vaje.

Leta 1949 je postal predsednik domačega planinskega društva, nato pa je po opravljenem tečaju v organizaciji Planinske zveze Slovenije postal gospodar in skupaj z ženo Anico kar 40 let oskrbnik Češke koče, kjer je vsa družina doživljala premnoge lepe trenutke in alpinistične podvige. Koča je bila nasploh središče družabnega življenja tamkajšnjih prebivalcev. Andrej je bil rad med ljudmi, jim svetoval in pomagal. Markiral je planinske poti in je kot reševalec marsikateremu planincu pomagal iz težav. Zadnjič je bil pri koči leta 1996, ko so ga zaradi starosti in nemoči pripeljali tja s helikopterjem.

Kot nosač in vizionar je aktivno sodeloval pri gradnji zelo potrebne tovorne žičnice. Uveljavil se je tudi na področju kulturnega ustvarjanja, saje je režiral številne ljudske igre. Pisal je tudi dnevnik in pesmi. Bil je predan gorski reševalec, zlasti pred božičem priložnostni klavec, jasličar, cerkveni pevec, glavni serviser smuči na Jezerskem, organizator smučarskih tekem, velik ljubitelj gora in družinski človek, ki se ni nikdar ujezil in se ga bodo spominjali še mnogi rodovi slovenskih planincev.