KALAN, Ludovika

Rodila se je v Šempetru na Krasu (danes Pivka) materi Ivani Čelihar in očetu Mihaelu, ki je bil nadučitelj. Osnovno šolo je obiskovala v domačem kraju in kratek čas v Gorici. Leta 1921 je maturirala na Državnem ženskem učiteljišču v Ljubljani. Tri leta (1921-1924) je poučevala v vasi Palčje, nedaleč od Pivke in v tem času ustanovila tri pevske zbore: šolskega, društvenega in cerkvenega. Službo je izgubila, ker je italijanska oblast zahtevala, da opravi maturo tudi na italijanskem učiteljišču, kar je gladko zavrnila. Nato je poučevala zasebno. Leta 1925 se je poročila z inženirjem Godefroidom D’Ansom z Reke, ki je bil belgijske narodnosti. Preselila se je na Reko in tam rodila dva sinova. Jeseni 1943 so Angleži bombardirali Reko in njihov dom je bil porušen. Mož je ostal pod ruševinami, a so ga rešili. Dolgo je okreval, nato se je vrnil v Belgijo. Vabil jo je, naj gre z njim, a se za to ni mogla odločiti. Po kapitulaciji Italije je po nalogu Osvobodilne fronte v Pivki ustanovila slovensko partizansko šolo in strokovno usposabljala partizanske učiteljice. Prva leta po vojni je še poučevala v Pivki. Jeseni 1947 so jo z brzojavnim pozivom obvestili, da bo nadaljevala delo v Portorožu, kjer je poučevala tri leta. Leta 1949 ji je šolski inšpektor zaupal nalogo, da naj ustanovi prvo slovensko osnovno šolo v Piranu. Šola je odprla vrata jeseni leta 1950. Ludovika Kalan je bila učiteljica in ravnateljica. Po združitvi štiriletne osnovne šole z nižjo gimnazijo, ki se je leta 1956 v Piran preselila iz Portoroža, je leta 1957 opustila ravnateljevanje, poučevala pa je do leta 1963, ko se je upokojila.
Literarno ustvarjanje je Ludoviko Kalan spremljalo že od učiteljišča dalje. Pisala je pesmi za odrasle in pesmi ter krajšo prozo za otroke ter prevajala iz italijanščine, francoščine, španščine in nemščine. Svoja dela in prevode za odrasle je objavljala v različnih revijah in časnikih: Jugoslovanskem učiteljiščniku, Jadranki, Ženskem svetu, Razgledih, Jadranskem koledarju, Tržaških razgledih Obzorniku in Delu, za otroke pa v Cicibanu, Pionirskem listu, Barčici, Čebelici, Galebu in Mladem rodu. V samozaložbi je izdala dve pesniški zbirki. Ob izidu prve je Kalanova imela že 70 let. Prijateljem je zaupala, da se ni mogla prej opogumiti za izdajo pesmi. Več njenih pesmi so uglasbili Janez Kuhar, Peter Lipar, Rado Simoniti, Pavel Šivic in narodnozabavni ansambel Primorski fantje. Zadnja leta svojega življenja je bila precej bolna. Leta 1983 je bila prepeljana v Dom ostarelih Koper. Tam jo je v zadnjih dneh njenega življenja večkrat obiskal prijatelj Pavle Zidar, ki ji je posvetil roman z naslovom »Koliko morja je v zrnu soli«.Od nje so se poslovili 19. maja v Kopru, nato pa je bila prepeljana v Pivko, njen ljubi rojstni kraj.
Leta 1973, ob 30-letnici zloma fašizma, je prejela priznanje z žigi in podpisi županov desetih primorskih občin. Občina Piran ji je podelila priznanje ob 25-letnici slovenske osnovne šole. Društvo pedagoških delavcev Koper jo je leta 1979 imenovalo za častno članico.