Jožko KRAGELJ

Po osnovnem šolanju na Mostu na Soči se je izobraževal goriški gimnaziji ter nadaljeval s študijem na goriškem bogoslovju. V Gorici je bil za duhovnika posvečen leta 1942, nakar je bil kaplan v Idriji in nato do leta 1948 župnijski upravnik na Livku.

V okviru sodnih procesov proti duhovščini je bil decembra 1948 aretiran in zaprt. Obsodili so ga na smrt z ustrelitvijo, a je bila kasneje sodba spremenjena na dvajset let prisilnega dela in nato znižana. V zaporih, tudi v samicah, bunkerjih in delovnih taboriščih, je prebil do julija 1956 ter bil pogosto deležen ponižujoče obravnave. Izpuščen je bil pogojno. Zapor in odnos oblasti do cerkvenega oziroma verskega življenja sta zelo zaznamovala njegovo življenje in delo. Svoja najtežja leta je opisal v knjigi Iz moje celice.

V drugi polovici petdesetih let je nadaljeval s službovanjem kot župnijski upravnik v Velikih Žabljah in Brju, nato v šestdesetih letih v Gočah pri Vipavi in daljše obdobje na Marijinem Celju v Ligu, nato še v Vrtojbi, Podkraju in Batujah. Zadnja leta svojega življenja je preživel v Vipavi in Gorici.

Kragelj je bil urednik, soavtor ter sodelavec pri številnih objavah v obliki zbornikov ali pri člankih v koledarjih, revijah, časopisih in knjigah. Med drugim je zbiral gradivo Jožeta Abrama, Ivana Trinka, Vinka Vodopivca, izdal je zbirko izvirne proze Moja Tolminska, deloval je kot urednik Trinkovega koledarja. Poleg pisanja o Tolminski se je posvečal objavam o Beneški Sloveniji, ki so med drugim izhajale v revijah Naša pot, Ognjišče in v Družini ter v Novem Matajurju. O večini župnij, v katerih je deloval, je objavil publikacije o njihovi zgodovini in sodobnem položaju. Med Kragljevimi literarnimi deli izstopa povest Simon iz Ruta.

Kot prevajalec je bil dejaven pri slovenjenju italijanske verske literature.