Jože UHAN

Rodil se je materi Angeli, roj. Zorc, in očetu Viktorju Uhanu. Otroštvo je s sorojenci Vikijem Uhanom, Markom in Janezom preživel v Šentrupertu na Dolenjskem. Po osnovni šoli v Šentrupertu je svoje srednješolsko in univerzitetno šolanje nadaljeval v Ljubljani, najprej na Gradbeni tehniški šoli, nato na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, oddelku za geologijo. Leta 1981 je diplomiral s področja hidrogeologije in tako že z diplomskim delom nakazal svoje poudarjeno zanimanje za področji geologije in hidrologije. Z magistrskim (1991) in doktorskim delom (2011) je k svojim študijskim raziskavam dodal še geokemijo in tako zaokrožil področje celovitega raziskovanja podzemnih voda.

Po študiju je ostal v Ljubljani, kjer si je z ženo Mihaelo ustvaril dom in družino. Že po nekaj letih geoloških operativnih delovnih izkušenj in raziskovanja v Zasavju (1980-1984) se je začel vključevati v raziskovalne projekte Geološkega zavoda Ljubljana, kasneje Inštituta za geologijo, geotehniko in geofiziko v Ljubljani (1984-1995). Leta 1995 se je zaposlil v Hidrometeorološkem zavodu Republike Slovenije, kasneje Agenciji Republike Slovenije za okolje, kjer je vodil različna področja, bil pomočnik direktorja in svetovalec Vlade Republike Slovenije. V tem obdobju je sodeloval pri usmerjanju razvoja na področju ocenjevanja stanja podzemnih voda v Sloveniji. V tem času je v okviru doktorske disertacije raziskovalno prepletal področja hidrologije, hidrogeologije in hidrokemije ter se posvečal področju onesnaževanja in ranljivosti podzemne vode. V postdoktorskem obdobju se je študijsko največ ukvarjal z vprašanjem vodne bilance Slovenije in z oceno količinskega obnavljanja podzemne vode.

Poleg poklicnega raziskovalnega področja pa je Jože Uhan dolga leta negoval tudi domoznanstvo. Za občinsko glasilo Šentrupert je začel pripravljati in leta 2002 redno objavljati domoznanske članke o manj poznani, pozabljeni, podcenjeni ali spregledani dediščini tega dela Mirnske doline. V številnih domoznanskih prispevkih je poljudno obdelal in predstavil gradiva iz zasebnih zbirk, arhivov, knjižnic, inštitutov in muzejev. Snov je črpal iz pogovorov z domačini in strokovnjaki z različnih področij, ki so se raziskovalno ukvarjali tudi z območjem Šentruperta in Mirnske doline. Ob tem je v več kot dveh desetletjih njegovega dela za glasilo Šentrupert nastalo obsežno pisno in slikovno gradivo, pripravljeno za knjižno izdajo. Občina Šentrupert ga je leta 2018 za njegovo delo na področju domoznanstva Šentruperta uvrstila med osebnosti Rastoče knjige Občine Šentrupert.