Jože SEVER

Rano mladost je preživljal na Muljavi. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in se leta 1947 vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študiral slovenski, ruski, angleški jezik in književnosti ter leta 1955 diplomiral. Za diplomsko delo o Mihi Kastelcu, uredniku Kranjske čbelice, je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Sprva, do leta 1959,  je poučeval slovenščino na osnovni šoli in gimnaziji v Kočevju, potem pa slovenščino, srbohrvaščino in angleščino na učiteljišču v Novem mestu. V letih 1961–1981 je poučeval slovenščino in ruščino na novomeški gimnaziji ter postal eden vodilnih rusistov med srednješolskimi učitelji. Od leta 1981 do upokojitve leta 1995 je deloval kot lektor za ruski jezik na Oddelku za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Pomemben je njegov prispevek k vedno večjemu zanimanju za ruski jezik na Filozofski fakulteti in v srednjih šolah. Svoje znanje ruskega jezika je izpopolnjeval na različnih jezikovnih tečajih v takratni Sovjetski zvezi, od leta 1971 je bil honorarni sodelavec za ruski jezik pri Zavodu za šolstvo, vodil je tudi aktive učiteljev. Leta 1991 je dobil naziv strokovnega svetnika. Ko je ruščina postala maturitetni predmet, je postal predsednik predmetne komisije za ruščino na maturi in jo vodil več let, vodil in koordiniral je delo pri sestavi katalogov znanj in sestavljanju maturitetnih pol. Odločilno je vplival na tvorno oblikovanje in izvajanje pedagoško-znanstvenih programov na katedrah za ruski jezik in literaturo.

Zelo pomembno je njegovo slovaropisno delo. Leta 1977 je skupaj z Lidijo I. Pirogovo in Boženo Orožen napisal Rusko-slovenski učni slovar, leta 1990 pa skupaj z Olgo S. Plotnikovo Rusko-slovenski in slovensko-ruski moderni slovar, ki je doživel tri ponatise. Leta 2006 je posthumno izšla njegova Ruska slovnica po naše. Je soavtor Slovstvenega in kulturnozgodovinskega vodnika po Sloveniji s prispevkom Od Škofljice do Litije (1996).

Ukvarjal se je tudi s prevajanjem znanstvenih besedil iz ruščine in hrvaščine v slovenščino in obratno. Prevedel je delo ruske zgodovinarke Iskre Čurkine Rusko-slovenski kulturni stiki: od konca 18. stoletja do leta 1914 (1995). Bil je avtor mnogih recenzij pomembnejših slovničnih del in učbenikov ruskega jezika. Uredil je zbornik 225 let novomeške gimnazije (1971) ter souredil vrsto letnih poročil gimnazije v Novem mestu. Več let je bil tudi lektor in korektor pri reviji Jezik in slovstvo.

Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, leta 1995 je za svoje strokovno in pedagoško delo prejel veliko priznanje Filozofske fakultete.

Živel je v Novem mestu. Njegova žena Alojzija Sever je bila knjižničarka v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto.