Josip SERNEC

Josip Sernec se je med drugim zaradi vpliva starejšega brata Janka Serneca zgodaj politično profiliral in postal ena vodilnih osebnosti političnega in gospodarskega življenja na Štajerskem v svojem času. Po zaključenem študiju prava na Dunaju v letu 1869 se je vrnil v Maribor, delal v pravni pisarni brata Janka kot koncipient, nato pa se preselil v Celje, odprl lastno odvetniško pisarno in si ustvaril družino.

V Celju se je hitro znašel med najbolj znanimi celjskimi Slovenci; ob menjavi generacij je leta 1875 prevzel vodenje Celjske narodne čitalnice kot jedra celjskega slovenstva in jo vodil vse do smrti (1925). Bil je vsestransko aktiven; na njegovo pobudo je Celjska posojilnica leta 1897 zgradila Narodni dom, več let je bil starosta Celjskega sokola in celo pevovodja čitalniškega pevskega zbora.

Sernec se je boril tudi za enakopravnost slovenščine v sodstvu, kar je zelo razburjalo takratne celjske Nemce. Leta 1884 je bil prvič izvoljen v štajerski deželni zbor in je delal v njem vse do leta 1902. V svojem poslanskem obdobju je bil devet let namestnik štajerskega deželnega glavarja, imel pa je tudi veliko zaslug za osvojitev celjskega okrajnega zastopa, ki ga je vodil do leta 1905.

Tik pred smrtjo je izdal svoje spomine, ki še danes veljajo za pomemben dokument za razumevanje takratnih političnih, narodnostnih in gospodarskih razmer na Štajerskem. Leta 1924 je postal častni meščan občine Celje – mesto, s častnim občanstvom pa so se mu oddolžile tudi občine Dobrna, Škofja vas in Celje – okolica.