Johann Joseph RADETZKY

Ker so mu starši zgodaj umrli je kot šestleten deček šel k svojemu stricu v Prago in se tam tudi izšolal. Od preprostega vojaka je napredoval v čin maršala (1836). Kot izvrsten vojskovodja je zmagal v številnih bitkah. Leta 1813 je postal poveljujoči general avstrijske vojske v severni Italiji. Po vstaji v Italiji leta 1848 je po več porazih z zmago pri Custozi spet zasedel Milano. Po sklenjenem miru leta 1849. je bil postavljen za državnega in vojaškega načelnika v lombardsko beneškem kraljestvu. Vladal je milo in krepko. Šele kot 90 letni starček je leta 1857 izstopil iz državne službe. Ostal je v Milanu, kjer je naslednje leto umrl.

Grof Radetzky je v Tržiču gospodoval od 23. februarja 1807 do 19. novembra 1819. Njegova žena je bila iz rodbine Auersperg. Od njene matere je odkupil grad in gospostvo Neuhaus pri Tržiču. Po požaru leta 1811 je dal zgraditi nov grad precej nižje od prejšnjega. Poskušal je postati tudi uspešen podjetnik, vendar mu to ni uspelo. V Pristavi, vasi med Tržičem in Križami, je odkupil veliko posestvo. Tu je poskusil z ovčejerejo, vendar se ovce z Moravske niso obnesle, ker niso dajale dovolj kvalitetno volno. Pod cesto na Ljubelj je dal postaviti moderno pilarno, kjer naj bi izdelovali svojevrstne pile iz cementa in jekla. Ker mu je kmalu umrl mojster za te izdelke, je ta projekt propadel. Napraviti je dal nove fužine za izdelavo surovega železa, pa nov plavž, ki pa se ni obnesel. Postaviti je dal tudi tovarno srp in kos. Ogromni stroški za raznovrstne projekte so ga prisilili, da je graščino zastavil baronu Ditrichu in jo je moral čez nekaj let (1819) njemu tudi prodati.

Cesar Franc Jožef I. mu je v Ljubljani dal v dosmrtni užitek grad Tivoli. Radetzky ga je obnovil, sezidal Švicarijo in preuredil park, ki ga je odprl meščanom. Zaradi prispevka tržiškim pogorelcem, podpiranjem tamkajšnjega šolstva, neposredne pomoči ljudem v zadnji lakoti leta 1817 ter naklonjenosti do Ljubljančanov je bil na Kranjskem zelo priljubljen. V starosti 86 let si je septembra 1852 še zadnjič ogledal Tržič in bil zelo veličastno sprejet. V Ljubljani so mu postavili dva spomenika, opevajo pa ga tudi nekatere slovenske ljudske pesmi. Janez Pogačnik, grajski oskrbnik, je skomponiral zanj veličasten »Te Deum«, ki so ga peli ob večjih cerkvenih slovesnostih.