Osnovno šolo je obiskoval na Jesenicah, leta 1969 pa je začel obiskovati Železarski izobraževalni center Jesenice. Po poklicni diplomi (smer vodovodni inštalater) je šolanje nadaljeval na Srednji tehnični strojni šoli, ki jo je končal leta 1978. Ima tudi državni strokovni izpit na področju strojnih instalacij. Svojo službeno pot je začel leta 1972 v Železarni Jesenice, kjer je bil vzdrževalec strojnih inštalacij. Od leta 1978 do 1988 je izvajal nadzor izvajalcev strojnih instalacij na novogradnjah Železarne Jesenice. Sodeloval je pri naslednjih večjih projektih: škarje za razrez starega železa, hidroelektrarna Javornik, odpraševalne naprave Jeklarne 1, Jeklarna 2, plinifikacija. V mlajših letih je deloval v ZSMS, dve leti je bil predsednik Delavskega sveta Tehnične kontrole, OTK in Novogradenj v Železarni Jesenice. Od leta 1988 do 2014 je bil profesionalni sekretar Športne zveze Jesenice ter koordinator športnih programov. Funkcijo sekretarja Športne zveze Jesenice prostovoljno opravlja tudi po upokojitvi. Leta 2013 je zaključil izobraževanje Mednarodnega olimpijskega komiteja in si pridobil naziv manager olimpijskih športov. Trenutno na prostovoljni osnovi vodi regijsko pisarno Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez (OKS–ZŠZ). Že več mandatov je predstavnik Gorenjske v skupščini OKS–ZŠZ, deluje tudi v strokovnih telesih Olimpijskega komiteja Slovenije združenja športnih zvez na področju športa za vse in športa na lokalni ravni. V mandatu 2018 – 2022 je tudi član Izvršnega odbora OKS -ZŠZ. Sodeloval je pri ustanovitvi društva Gibanje za Slovenijo in na volitvah leta 2011 tudi kandidiral za mesto v slovenskem parlamentu. Uredil je knjige: Teme in dileme športa (2002), Olimpijci od Rateč do Rodin (2004) ter Pogled veterana na življenjske in športne vrednote (2021), katerih avtor je mag, Viktor Krevsel.
Svojo športno pot je začel že zelo mlad v jeseniškem košarkarskem klubu. Aktivni igralec je bil do leta 1972. Leto dni je igral tudi v članski vrsti Košarkarskega kluba (KK) Jesenice v 1. republiški ligi. Leta 1972 je nato opravil licenco za trenerja košarke in bil od leta 1972 do 1975 trener ženske ekipe KK Jesenic v republiški ligi, od leta 1976 do 1983 pa je bil trener šolskih ekip. Dvanajst let je predsednikoval tudi Kegljaškemu klubu Jesenice. Kar trikrat so bili najboljši klub v Sloveniji v mlajših kategorijah. Od leta 2019 vodi Kegljaški klub SIJ Acroni Jesenice (klub je leta 2017 praznoval 70 let). Od leta 2020 je član Predsedstva kegljaške zveze Slovenije in predsednik Strokovne komisije Kegljaške zveze Slovenije. Velik pečat pa je pustil tudi na, za Jesenice zelo pomembnem, hokejskem področju. Od leta 1984 do 2006 je bil tehnični vodja Hokejskega kluba (HK) Jesenice. V tem času je bil HK Jesenice trikrat državni prvak Jugoslavije, petkrat državni prvak Slovenije ter dvakrat zmagovalec Mednarodne hokejske lige. Bil je tehnični vodja oziroma vodja članske hokejske reprezentance Slovenije na petih svetovnih prvenstvih (SP), zadnjič tudi na SP skupine A v Latviji (2006). Vodja ženske hokejske reprezentance Slovenije pa je bil na dveh svetovnih prvenstvih (Madžarska, Avstralija) ter enih olimpijskih kvalifikacijah. Dve leti je deloval tudi kot manager ženske hokejske amaterske ekipe Gipsy Girls iz Beljaka. V letih od 1986 do 1990 je urejal prilogo Gorenjskega Glasa Je-se-ni-ce (časopis HK Jesenice). Ob 80-letnici hokeja v Sloveniji je bil imenovan v Slovensko hokejsko akademijo.
Zapis je bil pripravljen v sodelovanju z gospodom Brankom Jeršinom, posodobljeno februarja 2022
Za svoje delo je bil tudi nagrajen: plaketa Olimpijskega komiteja – Združenja športnih zvez Slovenije za štirideset let delovanja v športu (2009), plaketa Športne zveze Jesenice za dolgoletno delo v jeseniškem športu (2014), Bloudkova plaketa (2016), Plaketa Državnega sveta Republike Slovenije za izjemne dosežke na področju prostovoljstva (2018).
Moč jeklenih: Iz zgodovine jeseniškega hokeja. Jesenice: Gornjesavski muzej, 2007.
