JEROVŠEK, Ivana (Vodiška Johanca)

Ivana Jerovšek se je rodila v Repnjah pri Vodicah. V mladih letih je v Mengšu izdelovala slamnike. Ker so njeni starši zgodaj umrli, je skrb za pet otrok prevzel krajevni župnik Simon Žužek, ki je Ivano oz. Johanco, kot so jo vsi klicali, poslal za deklo v benediktinski samostan na Reko. Želela je postati nuna, vendar so ji to zaradi pomanjkanja pridnosti in duhovnosti prepovedali, zato je razglasila, da je 13. aprila 1909 doživela videnje Marije. Nuna iz samostana ji je pokazala še, kako lahko dobro zaigra svetniško zamaknjenost ter krvavenje. Četudi je škofijska komisija proučila njen primer in ga razglasila za histerijo, je postajala vse bolj popularna, zato so jo izgnali iz samostana. Nekaj časa je delala v domu v okviru kapucinskega samostana na Reki, vendar so jo tudi tam zaradi prepirov in dolgov odslovili. Za Johančin primer je slišal ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki jo je povabil v domače Vodice. Konec leta 1912 se je naselila v vodiškem župnišču pri župniku Žužku.
Razvpitost Vodiške Johance, kot so jo pričeli imenovati, je v Vodice začela privabljati na tisoče obiskovalcev, ki so plačevali za ogled mučeniških čudežev. V posebni sobi župnišča, kamor sta hlapec in dekla postopoma spuščala skupine ljudi, je Johanca, ležeča v postelji, ob petkih uprizarjala predstave, sestavljene iz zamaknjenja, krvavega pota, srčne rane in trpljenja, med katerimi je krvavela s čela, zapestij in stopal. Trdila je tudi, da vidi v onostranstvo in da lahko komunicira z mrtvimi. Ljudje so množično kupovali zdravilno vodo z Johančino krvjo in svetinje.
Skrivnost Johančinega trpljenja je končno razkrinkal salezijanec Josip Valjavec, ki je 5. septembra 1913 med eno od predstav z Johance povlekel odejo in razkril žogo iz kavčuka, polno prašičje krvi, s cevkami, ki so vodile do krvavečih delov telesa. Johanco so že prej nekateri opazili na poti v ljubljansko mestno klavnico, kar je zbudilo prve sume, Valjavčevo razkritje pa je pomenilo njen konec. Johanca je pobegnila, a je bila kmalu aretirana in zaprta v Ljubljani.
Zgodba je v slovenskem časopisju povzročila silno senzacijo. Vsi liberalni časopisi so primer izrabili za besen napad na laganje Cerkve, njeno kovanje dobička iz lažnih čudežev ter fanatizem škofa Jegliča, ki je dopuščal prevaro. Liberalec Vladimir Ravnihar je primer omenil v državnem zboru na Dunaju kot primer neizobraženosti in zaostalosti slovenskih kmetov. Katoliški časopisi so odgovarjali le na najhujše napade. Jeglič v čudeže sicer ni iskreno verjel, vendar si je zaradi številnih napadov na Cerkev v okviru takratne »farške gonje« želel, da bi bili resnični, zato ni odločno posegel po njih.
Dne 3. januarja 1914 se je pričelo sojenje Vodiški Johanci, ki so jo obtožili hlinjenja Kristusovega trpljenja z namenom dobička. Johanca je obtožbe priznala, a se opravičevala s preprostostjo. Sodnik je upošteval, da so na njeno dejanje vplivale druge osebe, zato jo je obsodil na razmeroma kratkih deset mesecev zapora.
Po izpustu je Johanca životarila in nekaj malega sleparila, zato je bila 1918 spet zaprta. Leta 1919 se je zbodla na zarjavelih vilah, staknila tetanus in po daljšem trpljenju umrla, stara 34 let. Njeno truplo so menda uporabljali na ljubljanski medicinski fakulteti kot študijski skelet, ki so ga kasneje bodisi pokopali v neoznačen grob, bodisi ga je nekdo odnesel domov.