Jerolim PURAČ

Rojen je bil v muslimanski družini očetu Sadiku, in materi Camili (roj. Suša). Bil je udeleženec soške fronte, v sestavi 2. bosansko-hercegovskega polka, ki je imel naborno mesto v Banjaluki. Ob razpadu avstro-ogrske vojske se je kot eden redkih muslimanov, ki so se vračali s fronte (po do zdaj znanih podatkih edini), pridružil slovenskim vojaškim enotam (1918−1919) pod vodstvom generala Maistra in sodeloval pri bojih za severno mejo. Po koncu vojaških aktivnosti se je leta 1923 nastanil v Beltincih. Tega leta je namreč odkupil od vdove beltinskega lekarnarja in ljubiteljskega fotografa Gustava Szepessyja (1896−1920) fotografsko kamero na meh, s pripadajočo opremo. Proti koncu 20. let 20. stoletja je Purač že delal kakovostne posnetke in foto razglednice, ki so jih tiskali domači založniki.

Okoli leta 1933 se je z ženo preselil v Mursko Soboto, v Cvetno ulico (danes Cvetkova), kjer so živeli razni obrtniki, uradniki, vojaški oficirji. Ti so bili njegove zveste stranke. V manjši leseni hiši si je uredil priročni fotografski atelje. Del strehe je bil zaradi boljše svetlobe v ateljeju zastekljen. V kleti je imel manjšo temnico, kakršno je vsak poklicni fotograf potreboval pri tehničnih postopkih razvijanja fotografij. Purač je poleg ateljejskih portretov fotografiral tudi po vaseh celotnega Prekmurja, razen lendavskega konca. Fotografiral je vse in vsakogar. Ustvaril je prve barvne posnetke M. Sobote (okrog leta 1940) in najrazličnejše (zgodovinske, etnološke …) motive prekmurskega podeželja (barvni 35-mm film, namenjen izdelovanju barvnih diapozitivov, se je v Evropi pojavil leta 1936). Osupljiva je tehnična brezhibnost in artificirana zgradba teh posnetkov. Purač se je s poklicno fotografijo intenzivno ukvarjal do leta 1945 (?).
V 60. letih se je z ženo preselil v zgradbo na Kocljevi ulici v Murski Soboti, kjer sta do smrti živela zelo skromno. Ko so zgradbo v 90. letih 20. stoletja porušili, je ostala nejasna usoda obsežnega fonda steklenih negativov, ki jih je tukaj hranil. Jerolim Purač je umrl v domu starejših v Rakičanu. Pokopan je skupaj z ženo Marijo roj. Bricelj (1897−1979) na murskosoboškem pokopališču.